Odstop od ustaljene prakse davčnih organov in predhodno navedenega pojasnila, je prvostopenjski organ utemeljil s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 19/2019 z dne 20. 5. 2020 ter na sodbo SEU v zadevi C-209/2014 z dne 2. 7. 2015, kakor tudi s sklicevanjem na učinke sodb SEU "erga omnes" in "ex tunc". Davčni organ je spremembo ustaljene prakse utemeljeval tudi z navedbo, da je v ponovnem postopku moral upoštevati napotila iz pravnomočne sodbe Upravnega sodišča RS in iz odločbe pritožbenega organa v tej zadevi in sicer, da se mora pri predmetnih poslih opredeliti ali dejansko stanje ustreza pogojem, ki omogoča znižanje davčne osnove, oz. ali gre v obravnavanih primerih za posle "sale and lease back", ki se štejejo kot enotna finančna transakcija, ki je oproščena plačila DDV, zato je predmetne posle ponovno pravno kvalificiral. Posledično je ugotovil drugačno dejansko stanje, zato je moral sprejeti drugačno pravno odločitev. Po presoji...

Upravni organ s tem, ko tožniku ni omogočil izvedbo dokazov, ki jih je ta predlagal, kršil negovo pravico do izjave. Tožniku nista omogočila izvajanja predlaganih dokazov (zaslišanja), posledično davčna organa nista v celoti ugotovila vseh dejstev in okoliščin, ki imajo pomen za izdajo odmerne odločbe, kot to zahteva prvi odstavek 73. člena ZDavP-2.

Računi ne izkazujejo vsebine zaračunanega poslovnega dogodka, saj je na njih naveden zgolj mesec opravljanja storitev ter pavšalni znesek za plačilo, ne pa npr. tudi kraj opravljene storitve, natančnejši čas izvedbe storitev, koliko ur dela je bilo opravljenih, kdo je delo opravil in kakšna je bila cena na enoto dela. Zato zgolj na podlagi računov davčna organa utemeljeno nista mogla preveriti vsebine zaračunanega poslovnega dogodka, druge podporne dokumentacije pa računi niso imeli.