Po določbi 2(a) se tudi proizvod, ki ni kompleten ali končen, ima pa bistvene značilnosti kompletnega ali končnega proizvoda, uvršča v isto tarifno številko kot končni proizvod. Prav njihovo prepoznanje kot bistvenih delov oziroma kot delov, ki imajo bistvene lastnosti kompletnega ali končnega izdelka, je torej pogoj za to, da se tudi proizvod, ki ni kompleten ali končen, uvrsti pod isto tarifno številko kot končni izdelek, in je zato pomanjkanje ustreznih (vsebinskih) razlogov, iz katerih carinski organ ni sledil opredelitvi delov kot bistvenih in s tem uvrstitvi, kakršno uveljavlja tožeča stranka v zahtevi, po presoji sodišča šteti za bistveno pomanjkljivost obrazložitve.

Neutemeljene so posplošene tožbene trditve o kršitvi temeljnih načel davčnega postopka. Dokazni zaključek davčnega organa namreč temelji na dokazni oceni celote dejstev in dokazov, kot so bili ugotovljeni v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora pri tožniku in ki jih davčni organ obširno navaja v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Pri tem po presoji sodišča ne gre le za ugotovitev poslovnih nelogičnosti pri izvajanju poslov oziroma sklepanju pogodb, kot je sicer res večkrat navedeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ampak je davčni organ v postopku ugotovil, da obstajajo utemeljeni dvomi v pravilnost izkazovanja poslovnih dogodkov oziroma v to, ali so bile zaračunane storitve dejansko opravljene oziroma v kakšni višini. Kršitev načel davčnega postopka tudi ni podana z vidika zatrjevanega (ne)razlikovanja med fizično in pravno osebo.

Napačno je stališče tožnika, da so v tem postopku terjane terjatve iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike, na podlagi izvršljivih obračunov prispevkov za socialno varnost za zasebnike, prenehale z odpustom obveznosti v stečajnem postopku. Obveznosti, ki se izterjujejo, imajo naravo prednostnih nezavarovanih terjatev, za tovrstne obveznosti pa odpust obveznosti ne učinkuje.