Tožeča stranka s tožbo izpodbija zgolj obrestni del odločitve. Sporen je namreč znesek obresti, ki znaša 1,50 EUR in kar po presoji sodišča pomeni, da gre za znesek, ki je očitno zanemarljive narave nasploh in ki je, z ozirom na odmerjeni davek in (nesporno) višino dohodka, očitno zanemarljiv tudi za tožnico. Tožnica sicer v tožbi izpostavlja vrsto pravnih vprašanj, ki zadevajo obračunavanje obresti v primeru samoprijave in s tem obračun obresti, ki je bil opravljen (na podlagi drugega odstavka 63. člena ZDavP-2) v konkretnem primeru. Vendar pa zatrjevanje pomanjkljivosti zakonske ureditve kot takšne še ne vzpostavlja domneve, da gre za pomembna pravna vprašanja. Da bi bila pomembna v smislu citirane določbe zakona, bi morala biti pomembna tako za tožnico kot nasploh za zavezance, ki jih določba naslavlja. Tako pa tožnice obračun obresti, ki je bil opravljen na podlagi sporne določbe, očitno ni prizadel in zato izpostavljenih...

Določilo 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 zagotavlja, da so v polje obdavčljivosti vključeni vsi dohodki, ki ustrezajo splošnemu pojmu dohodka, kot ga opredeljuje 15. člen ZDoh-2, vendar jih ni mogoče uvrstiti v nobeno od konkretneje navedenih vrst dohodkov ali v katerega od povsem specifičnih tipov prejemkov, ki jih ZDoh-2 opredeljuje kot obdavčljive dohodke - gre za krovno določbo. Dohodek je pri tem treba razumeti v pomenu, kot ga ima ta beseda v splošnem jeziku. Prav tako pa dohodek povečuje premoženje davčnega zavezanca.

Sodišče se ne strinja s tožnico, da je toženka ravnala v nasprotju z določbo 242. člena ZUP izdajala nadomestne sklepe na nadomestne sklepe in postopala mimo vseh rokov, zato očitke o bistvenih kršitvah določb postopka ne vidi. Netočne so tudi tožbene navedbe, da izpodbijani sklep ni nadomestna odločba po 242. členu ZUP iz razloga, da je dejansko nespremenjena, saj se glavnica celo zviša in da pri tem ni mogoče ugotoviti izvršilnega naslova.