Za ugotovitev davčnega izogibanja morata biti v skladu z uveljavljeno sodno prakso in stališči Vrhovnega sodišča, podana tako objektivni kot subjektivni element zlorabe, kar pa po presoji sodišča iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Davčni organ ostane v pogledu objektivnega elementa z navedbami v obrazložitvi zgolj pri povzemanju podatkov, ki jih je pridobil v postopku DIN, to je od zapisnika NPU, kazenske ovadbe s strani tožnika, do podatkov, ki jih je pridobil v postopku mednarodne izmenjave glede družbe D., ipd., pri tem pa ne pojasni v zadostni meri pravno relevantnih dejstev, ki utemeljujejo zaključek, da je šlo po vsebini le za en korak oziroma en posel prodaje delnic s strani tožnika (in drugih fizičnih oseb) družbi C. in ne za dva posla, kot zatrjuje tožnik, in s tem za nedovoljen zaobid davčnih predpisov glede obdavčitve dobička iz kapitala. V pogledu subjektivnega elementa zlorabe pa davčni organ ne pojasni zaključka, da posel prodaje...

Sodišče ugotavlja, da si tožnik ob dejstvu, da sporno začasno zavarovanje več ne velja in da v času, ko je veljalo, ni povzročilo drugih posledic za tožnika kot to, da je bila v sodnem registru vpisana zastavna pravica na lastnem deležu, tudi v primeru uspeha v tem postopku svojega pravnega položaja ne bo v ničemer izboljšal. Zgolj moralno zadoščenje ob odločitvi sodišča pa, po presoji sodišča, ne zadošča za potreben pravni interes, ki je po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 procesna predpostavka za dopustnost tožbe. Prav tako pravni interes ne more biti izpolnjen zgolj zaradi pridobitve pravice zahtevati povračilo stroškov davčnega postopka v zvezi z izpodbijanim sklepom, saj so stroški postopka stranska posledica odločanja o glavni stvari in kot takšni manj pomembni del odločitve, zato sami po sebi, po oceni sodišča, ne zadoščajo za obstoj pravnega interesa in s tem procesne predpostavke za odločanje v tem upravnem sporu.

Upravno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tretji odstavek 48. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena ZDoh-2 razlagalo na način, da je za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas, štelo tudi osebo, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost, za razliko do polnega delovnega časa, na podlagi ZSDP-1.