Tožnik v tožbi utemeljeno opozarja, da bi morala tožena stranka pred odločanjem o utemeljenosti njegove prošnje za dodelitev BPP odločiti o njegovi vlogi za podaljšanje roka za dopolnitev prošnje za BPP. Puščanje vloge - prošnje za podaljšanje roka za dopolnitev vloge, brez odločitve in brez točno določenega datuma, do kdaj lahko stranka vlogo po pozivu dopolni, ustvarja negotovost, do kdaj in ali sploh lahko stranka kasneje dopolni vlogo. Poleg tega se stranka ne more zanašati, da bo s kakršno koli vlogo že tudi dosegla podaljšanje roka oziroma odpravo posledic njegove morebitne zamude.

Iz besedila Konvencije med Republiko Slovenijo in Češko republiko o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki na dohodek in premoženje jasno sledi, da davek na dediščine in darila med davki, za katere se po določbah 2. člena uporablja Konvencija, ni naveden. Šteti ga tudi ni za davek na premoženje iz 3. točke, za katerega se po 3. točki 2. člena Konvencije, saj se z njim ne obdavčuje premoženje kot takšno, temveč se obdavči prehod premoženja z zapustnika na njegovega dediča. O tem, da se Konvencija uporablja le za davke, ki so v 2. členu izrecno našteti, pa sta tudi že zavzeli stališče tako naslovno kot Vrhovno sodišče.

Izpodbijani sklep je bil izdan v postopku zavarovanja in da v tem postopku ni mogoče zahtevati, da bi bila davčna obveznost dokončno ugotovljena. Pogoj za zavarovanje je namreč pričakovana davčna obveznost in njena višina, kar pomeni, da mora biti ob izdaji sklepa verjetno izkazan obstoj davčne obveznosti, katere izpolnitev se zavaruje, in višina te obveznosti, ki presega zakonsko določeni znesek. V postopku zavarovanja zato ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati dokončne višine obveznosti. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje ali pa zavarovanje sprostiti.