Toženka je po presoji sodišča bistveno pomanjkljivo obrazložila, zakaj šteje posojilne pogodbe za navidezne in kateri pravni posel se z njimi prikriva. Ob tem ne drži tožbena trditev, da bi bilo treba posojilne pogodbe presojati le z vidika obligacijske zakonodaje, ampak mora davčni organ na podlagi nastalih ekonomskih posledic ugotoviti pravo voljo pogodbenih strank, od česar je odvisna tudi pravna kvalifikacije dohodka. Tožnik je prekludiran, in to že v pritožbenem postopku na podlagi tretjega odstavka 238. člena ZUP, glede navajanja novih dejstev in dokazov. To so dejstva oziroma dokazi, ki so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in pri odmeri davka niso bili upoštevani. Ni pa tožnik prekludiran ugovarjati (pravni in dejanski) presoji dejstev in dokazov, ki so bili zbrani v postopku odmere in na katerih temelji izpodbijana odločitev.

Glede davčno priznanih odhodkov je relevantna določba 29. člena ZDDPO-2. Prvi odstavek 29. člena ZDDPO-2 določa, da se za ugotavljanje dobička priznajo odhodki, potrebni za pridobitev prihodkov, ki so obdavčeni po tem zakonu. Odhodki, ki niso potrebni za pridobitev prihodkov, so v skladu z drugim odstavkom istega člena tisti odhodki, za katere glede na dejstva in okoliščine izhaja, da: 1. niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti; 2. imajo značaj privatnosti; 3. niso skladni z običajno poslovno prakso. V skladu s sodno prakso je treba 29. člen ZDDPO-2 pravilno razumeti tako, da je davčno priznan vsak dokazan odhodek, ki je v razumni in logični povezavi z ustvarjanjem prihodkov. Za dokazovanje (obstoja) odhodka ima davčni zavezanec, ki zanj nima ustrezne verodostojne knjigovodske listine, možnost dokazovanja navedenega dejstva z drugimi dokaznimi sredstvi. Vrhovno sodišče je jasno razmejilo druge dohodke (11....

Glede na to, da, ni spora o tem, da je tožnik od družbe A. prejel 123.246,43 EUR, tožnik pa tudi v upravnem sporu ni uspel izpodbiti ugotovitev davčnega organa o navideznosti pogodb med družbama B. in C. ter A., obenem pa tožnik tudi ni niti zatrjeval niti dokazal, da bi šlo v obravnavanem primeru za kakšnega izmed dohodkov iz 1. do 5. točke 18. člena ZDoh-2 oz. za dohodek, ki se ne šteje za dohodek po tem zakonu, niti dohodek, oproščen plačila dohodnine po tem zakonu, tožnik pa prav tako ni v tožbi zatrjeval, da bi bil z družbo A. v razmerju, ki bi utemeljevalo, da bi se prejeta sredstva obravnavala kot dohodek iz kapitala, zato se te tožbene navedbe zavrnejo, posledično pa ta sredstva zapadejo pod prej cit. določbo 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2.