V upravnem sporu, ko izpodbijano odločbo predstavlja sklep o davčni izvršbi, sodišče presoja le, ali so bili za uvedbo izvršbe izpolnjeni pogoji, ki jih določa 146. člen ZDavP-2 ter ali ima sklep o izvršbi sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2.

V upravnem sporu, ko izpodbijano odločbo predstavlja sklep o davčni izvršbi, sodišče presoja le, ali so bili za uvedbo izvršbe izpolnjeni pogoji, ki jih določa 146. člen ZDavP-2 (veljaven izvršilni naslov) ter ali ima sklep o izvršbi sestavine, določene v 151. členu ZDavP-2. V postopku davčne izvršbe namreč davčni organ le izterjuje obveznost, ki je določena v izvršilnem naslovu. Izvršilni naslov, ki vsebuje klavzulo izvršljivosti, predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se dejstva, ki so v njem potrjena, štejejo za priznana.

Določba 99. člena ZDavP-2 se po presoji sodišča v primerih, ko se vračajo denarni zneski, ki niso bili odtegnjeni na podlagi odmerne odločbe, ampak na podlagi drugih izvršilnih naslovov, ne uporablja. Stališče Vrhovnega sodišča RS je, da obresti predvidene v 99. členu ZDavP-2 po svoji vsebini niso zamudne obresti, saj davčni organ ni v zamudi.