Upoštevaje, da je tožena stranka s sklepom z dne 3. 9. 2020 razveljavila svoj sklep z dne 3. 7. 2020 in odločila o tožničinem tožbenem zahtevku, to je o višini nagrade in povračilu stroškov za opravljene storitve v okviru BPP, izpodbijani sklep z dne 3. 7. 2020 za tožnico nima nikakršnih pravnih posledic in ne posega v njeno pravno korist. To pomeni, da s tožbo zoper navedeni sklep v tem upravnem sporu očitno ne more več izboljšati svojega položaja. Pri uporabi materialnih predpisov v času odločanja upravni organ veže načelo zakonitosti (prvi odstavek 6. člena ZUP), ki mu nalaga dolžnost upoštevati predpis veljaven v času odločanja. Tudi če tožena stranka priznanega zneska tožnici še vedno ni izplačala, to ne more vplivati na pravilnost in zakonitost njene dokončne odločitve. V tem primeru ima tožnica skladno s prvim odstavkom 290. člena ZUP12 na voljo podajo zahteve za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe.

Sodišče tako zaključuje, da se za pravilno opredelitev stroškov končnega odjemalca električne energije v smislu druge alineje 2. člena Uredbe 46/15, ki se upošteva pri izračunu elektro-intenzivnosti, upošteva tudi plačani DDV, ne glede na to, da ga sicer lahko zavezanec za DDV ob upoštevanju pogojev, določenih v 67. členu ZDDV-1, uveljavlja kot odbitek vstopnega davka ali ne.

V upravnem sporu Upravno sodišče RS ne sme odločati o utemeljenosti naloženih stroškov v kazenskem postopku, saj bi s tem posegalo v pristojnost kazenskega sodišča in hkrati v samo vsebino izvršilnega naslova, ki ga v davčni izvršbi ni več mogoče presojati.