Sodišče ugotavlja, da si tožnik ob dejstvu, da sporno začasno zavarovanje več ne velja in da v času, ko je veljalo, ni povzročilo drugih posledic za tožnika kot to, da je bila v sodnem registru vpisana zastavna pravica na lastnem deležu, tudi v primeru uspeha v tem postopku svojega pravnega položaja ne bo v ničemer izboljšal. Zgolj moralno zadoščenje ob odločitvi sodišča pa, po presoji sodišča, ne zadošča za potreben pravni interes, ki je po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 procesna predpostavka za dopustnost tožbe. Prav tako pravni interes ne more biti izpolnjen zgolj zaradi pridobitve pravice zahtevati povračilo stroškov davčnega postopka v zvezi z izpodbijanim sklepom, saj so stroški postopka stranska posledica odločanja o glavni stvari in kot takšni manj pomembni del odločitve, zato sami po sebi, po oceni sodišča, ne zadoščajo za obstoj pravnega interesa in s tem procesne predpostavke za odločanje v tem upravnem sporu.

Upravno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tretji odstavek 48. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena ZDoh-2 razlagalo na način, da je za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas, štelo tudi osebo, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost, za razliko do polnega delovnega časa, na podlagi ZSDP-1.

Četrti odstavek 59. člena ZVoz-1 določa splošno pravilo, da se dovoljenje za vožnjo motornih vozil kategorij AM, A1, A2, A, B, B1, BE, F in G izda z veljavnostjo 10 let. Izjemo od tega pravila, ki jo je kot tako treba razlagati restriktivno, določa nadaljnja poved, da se po dopolnjeni starosti 70 let vozniško dovoljenje izda z veljavnostjo petih let. Ker tožnica v času podaje vloge za podaljšanje vozniškega dovoljenja še ni dopolnila 70 let, zanjo omenjena izjema ne more veljati. To ne izhaja niti iz hkratne uporabe šestega odstavka 59. člena ZVoz-1, na kar se sklicuje toženka, saj se ta določba nanaša le na imetnika vozniškega dovoljenja, ki v času, ko je podaljšanje relevantno, torej v času ko zaprosi za podaljšanje, dopolni starost 70 let, kar pa prav tako ne velja za tožnico. Če bi zakonodajalec želel, da se veljavnost vozniških dovoljenj v vsakem primeru omeji do dopolnjenega 70. leta starosti, bi moral to jasno zapisati, kot je to zapisal z Zakonom o...