Baza informacij za delovanje Partnerjev Mreže Modro Poslovanje

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

Člen 17(5), tretji pododstavek, točka (c), Šeste direktive Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS) je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da država članica v okoliščinah, kot so te v glavni stvari, naloži banki, ki med drugim opravlja dejavnosti lizinga, da v števec in imenovalec ulomka, s katerim določa enak odbitni delež za vse svoje blago in storitve za mešano uporabo, vključi le tisti delež obrokov za lizing, ki jih plačajo stranke v okviru svojih pogodb o lizingu, ki ustreza obrestim, če je ta uporaba tega blaga in storitev predvsem posledica financiranja in upravljanja pogodb, ki jih dajalec lizinga sklepa s svojimi strankami, ne pa posledica dajanja vozil na razpolago, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

1.      Člen 16(1) Šeste direktive Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2006/18/ES z dne 14. februarja 2006, v različici, ki izhaja iz člena 28c te direktive, je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki za oprostitev plačila davka na dodano vrednost pri uvozu, določeni v tej ureditvi, določa pogoj, da je uvoženo blago, ki je za namene tega davka namenjeno v davčno skladišče, v slednje tudi fizično vneseno.

2.      Šesto direktivo 77/388, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2006/18, je treba razlagati tako, da v skladu z načelom nevtralnosti davka na dodano vrednost pri uvozu nasprotuje nacionalni ureditvi, na podlagi katere država članica zahteva plačilo davka na dodano vrednost pri uvozu, čeprav je bil ta že poravnan v okviru obrnjene davčne obveznosti, in sicer z izdajo računa samemu sebi ter vpisom na seznam nabave in prodaje davčnega zavezanca.

Iz teh razlogov je Sodišče (deseti senat) razsodilo:

Člen 3(3) Direktive Sveta 92/12/EGS z dne 25. februarja 1992 o splošnem režimu za trošarinske proizvode in o skladiščenju, gibanju in nadzoru takih proizvodov in člen 1(3) Direktive Sveta 2008/118/ES z dne 16. decembra 2008 o splošnem režimu za trošarino in o razveljavitvi Direktive 92/12 je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta temu, da se glede proizvodov, ki ne spadajo na področje uporabe teh direktiv, kakršna so mazalna olja, ki se uporabljajo za drug namen kot za pogonsko gorivo ali kot gorivo za ogrevanje, določi davek, ki je urejen z enakimi pravili, kot so tista iz ureditve usklajene trošarine, na katero se nanašata navedeni direktivi, če to, da se v zvezi z zadevnimi proizvodi pobira ta davek, pri trgovanju med državami članicami ne povzroči formalnosti, povezanih s prestopom meje.

Člena 7(2) in 8(6) Direktive Sveta 2011/64/EU z dne 21. junija 2011 o strukturi in stopnjah trošarine, ki velja za tobačne izdelke, je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni določbi, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki ne določa enake najnižje trošarine za vse cigarete, ampak najnižjo trošarino, ki velja samo za cigarete z nižjo drobnoprodajno ceno od cigaret iz najbolj prodajane cenovne kategorije.