424
Lastnika vrednostnih papirjev, ki ima odprt trgovalni račun pri tožnici in je z njo v pogodbenem razmerju, je nedvomno šteti za potrošnika po ZVPot, saj ima v razmerju do tožnice že a prima facie šibkejši položaj na trgu. Glede na povedano je prvostopni organ imel podlago, da je po ugotovitvi, da zaračunavanje nadomestila za prenos finančnih instrumentov imetnika iz računa pri tožnici na račun istega imetnika pri drugem članu KDD, predstavlja nepošten pogodbeni pogoj, tožnici prepovedal sklepanje pogodb (o borznem posredovanju in vodenju računov nematerializiranih vrednostnih papirjev) do odprave ugotovljenih pomanjkljivosti.
42
Tožnik je v postopku ves čas zatrjeval, da je imel sklenjeno zgolj eno od teh osmih pogodb, in sicer pogodbo, s katero je za obdobje od 5. 5. 2014 do 6. 11. 2014 vezal znesek 662.938,37 EUR, za kar naj bi, po njegovih trditvah, prejel znesek 12.980,76 EUR. Sodišče pa ugotavlja, da tožnik ni predložil nobenega dokazila, s katerim bi dokazoval svojo trditev, da v letu 2014 na transakcijske račune, ki jih je imel odprte, ni prejel nakazil zneskov, kot izhajajo iz izpiskov A. 1 - 9 za leto 2014, medtem ko je prvostopenjski organ ta dokazila pridobil, kar izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, toženka pa jih je v tem upravnem sporu tudi predložila sodišču.
Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da se tožnik za namene Konvencije šteje za davčnega rezidenta Slovenije, ima Slovenija po prvem odstavku 11. člena Konvencije pravico, da obdavči ta dohodek. Obdavčitev obresti, ki jih prejmejo fizične osebe, ureja ZDoh-2, ki pa ne določa davčne oprostitve za tožnikov...
414
Razveljavitev delnic družbe C. d.d. je bila tudi po mnenju sodišča posledica zmanjšanja deleža v okviru zmanjšanja osnovnega kapitala zaradi pokrivanja nepokrite izgube družbe, ki so jo izglasovali upniki v postopku prisilne poravnave te družbe. Za davčne namene pa izguba ali dobiček po presoji sodišča lahko nastaneta le v primeru odsvojitve kapitala (pri čemer vsebuje 94. člen ZDoh-2 pozitivno opredelitev odsvojitve kapitala, 8. točka 95. člena ZDoh-2 pa negativno opredelitev odsvojitve kapitala). Ob upoštevanju vseh metod razlage prava, od jezikovne, zgodovinske, sistematske in namenske, kakor tudi principa ustavno skladne razlage, iz 8. točke 95. člena ZDoh-2 jasno izhaja, da za odsvojitev kapitala ne šteje zmanjšanje deleža v okviru zmanjšanja osnovnega kapitala, ki je namenjeno kritju prenesene izgube oziroma čiste izgube poslovnega leta, kot je to bilo v predmetni zadevi.
313
V zadevi je ugotovljeno, da je tožnik sicer izvajal storitve izobraževanja, ni pa izvajal javno veljavnega izobraževalnega programa, o čemer ni spora. Spora tudi ni o tem, da ni bil (in po navedenem tudi ni mogel biti) vpisan v razvid šol, ki opravljajo javno veljavne izobraževalne programe, kar je zakonski pogoj za začetek opravljanja dejavnosti izobraževanja. S tem pa ostaja neizkazano tudi izpolnjevanje drugih pogojev, ki jih morajo skladno s tretjim odstavkom 33. člena ZOFVI izpolnjevati zasebne šole, ki izvajajo javno veljavne programe.
49
Ker sta tožnika uveljavlja, da predmetni objekt od 1. 1. 1998 ne obstaja v enakem obsegu, pisne izjave prič s tem v zvezi pa so neverodostojne, bi prvostopenjski organ predlagane dokaze z zaslišanjem prič kot nepotrebne smel zavrniti le, če bi ugotovil, da je tožnik navedena dejstva že uspel dokazati z drugimi dokazi. Obravnavani primer pa ni takšen, saj je prvostopenjski organ ugotovil ravno nasprotno. Zavrnitev teh dokaznih predlogov z argumentom, da izvedba teh dokazov ne bo spremenila dejanskih ugotovitev organa glede obstoja predmetnega objekta, zato pomeni nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno.
Iz sodne prakse Sodišča EU tako izhaja, da je t.i. regularizacija (oziroma legalizacija - op. sod.) mogoča zgolj, kadar se upoštevajo vsi okoljevarstveni predpisi, brez prilagajanja že zgrajenemu objektu.
Pri legalizaciji objekta je treba upoštevati tudi okoljske predpise zaradi spoštovanja ukrepov varovanja okolja in ohranjanja narave
24
Tožnik je s pridobitvijo lastninske pravice dejansko pridobil premoženje in s tem več pravic, kot jih je imel na podlagi pogodbe o užitku, saj mu je s sodno poravnavo pridobljena lastninska pravica omogočala še odplačno ali neodplačno razpolaganje s stvarjo. Navedeno razpolagalno upravičenje je tožnik pridobil šele s pridobitvijo lastninske pravice na obravnavanih nepremičninah, to razpolagalno upravičenje pa mu je omogočilo, da je lahko tožnik z isto sodno poravnavo to nepremičnino podaril in izročil svojemu sinu C. C. Tako ni dvoma, da je tožnik s sklenjeno sodno poravnavo v postopku, za katerega mu je bila dodeljena BPP, dejansko pridobil premoženje, zato je dolžan v skladu s petim odstavkom 48. člena ZBPP vrniti polovico že plačanih stroškov iz naslova BPP.
Zastaralni rok za izdajo odločbe o vračilu prejetih sredstev brezplačne pravne pomoči začne teči v skladu s prvim odstavkom 125. člena ZDavP-2 od pravnomočnosti sodne odločbe, s katero...
346
Obravnavane obveznosti, ki se izterjujejo, imajo naravo prednostnih nezavarovanih terjatev skladno z drugim odstavkom 21. člena ZFPPIPP. Za tovrstne obveznosti pa odpust obveznosti ne učinkuje, kot je določeno v drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP, ki po noveli ZFPPIPP-G, ki velja od 26. 4. 2016 in je merodajen tudi v obravnavani zadevi, določa, da odpust obveznosti ne učinkuje med drugim tudi za prednostne terjatve iz drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP.
426
Tožnik ni izkazal namena, da bo predmetne nepremičnine uporabljal za točno določeno, konkretizirano obdavčeno transakcijo. Tožnik bi namreč za priznanje pogojev iz prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 moral imeti namen opravljanja točno določene obdavčene transakcije že v času nakupa predmetne nepremičnine, pri čemer bi tak namen moral tudi izkazati z določenimi aktivnostmi, ki bi jih izkazoval z listinami, iz katerih bi moral jasno izhajati tožnikov namen. Ker tožnik ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 oz. 3. pogoja iz točke 13 te sodbe, mu že iz tega razloga ne gre pravica do odbitka DDV. V zadevi je izkazan tožnikov subjektivni element in da tožnik ne izpolnjuje tudi 4. pogoja. Glede na objektivne okoliščine na strani tožnika se v obravnavanem primeru tožniku lahko očita, da je vedel oziroma bi moral vedeti da sodeluje pri poslih, ki pomenijo zlorabo sistema DDV.
106
Tožnik se zaradi svoje neaktivnosti oziroma nepripravljenosti na zakonsko predpisan način vročanja ne more sklicevati na omejevanje ustavnih pravic (neseznanitev s pisanjem in nemožnost podati izjavo). Tožniku je bilo z ureditvijo vročanja po 85.a členu ZDavP-2 zagotovljeno, da bo predhodno izvedel za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. Ureditev dejansko zagotavlja, da pisanje prispe do naslovnika, s posredovanjem elektronskega naslova omogoča tudi realno pričakovanje, da se naslovnik s pisanjem pravočasno seznani in mu bo s tem dejansko omogočeno, da uresniči pravico do izjave. Od tožnika, ki je pravna oseba, se sme pričakovati, da se bo seznanil z ureditvijo vročanja, kot je določena s 85.a členom ZDavP-2 in za dejansko seznanitev s pisanjem izpolnil tudi določene pogoje (kot spoštovanje svojih obveznosti).
328
V obravnavani zadevi je bil tožniku poziv nesporno poslan na elektronski naslov odvetniške pisarne in ne v varni elektronski predal in torej neskladno z določbami ZUP o osebnem vročanju. Iz navedenih razlogov po presoji sodišča ni podlage za odločitev, da se pritožba zavrže.