43
O razlogih za zavrnitev tožničine cenitve in o načinu izračuna vrednosti ob pridobitvi je prvostopenjski organ s pozivom z dne 30. 9. 2019 obvestil tožnico, pooblaščenec tožnice pa je organu posredoval odgovor po elektronski pošti z dne 11. oktobra 2019, v katerem je s pomočjo cenilca tožnica podala ugovor glede ustreznosti s strani prvostopenjskega organa izbranih transakcij. V tem ugovoru prvostopenjski organ na te ugovore v izpodbijani odločbi ni odgovoril je obrazloženo pojasnila, zakaj meni, da najmanj dve od štirih prodaj, ki jih je v oceni vrednosti upošteval prvostopenjski organ, nista ustrezni primerljivi transakciji. Prvostopenjski organ na te ugovore v izpodbijani odločbi ni odgovoril.
42
Glede dokazne prekluzije je Vrhovno sodišče RS že pojasnilo, da je ta dovoljena le, če je davčni zavezanec imel možnost opredelitve do ugotovljenega dejanskega stanja davčnega organa pred izdajo zapisnika (načelo zaslišanja stranke) in hkrati za svojo zamudo ne poda nobenih (dodatnih) razlogov. V zadevi ni sporno, da tožnica ni vložila pripomb na zapisnik, prav tako pa je šele v pritožbi prvič predložila določene dokaze, ki se nanje sklicuje tudi v tožbi, s katerimi dokazuje, da so preostali dvigi gotovine in transakcije z bančno kartico izvedeni v poslovne namene. Tožnica nedvomno s tem izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Tožnica je prekludirana, in to že v pritožbenem postopku.
10
Tožnikov predlog za obnovo je bil prepozen z vidika šestmesečnega roka po 89. členu ZDavP-2 kot tudi z vidika enomesečnega roka po 5. točki prvega odstavka 263. člena ZUP, in ga je bilo treba zavreči že iz tega razloga. Drži ugotovitev davčnega organa, da tožniku v postopku pravica do izjave ni bila kršena, poleg tega pa tožnik tudi ni podal novih dejstev in dokazov, ki jih ne bi mogel navesti že v ugotovitvenem postopku pred izdajo odmerne odločbe, kar pa je po drugem odstavku 261. člena ZUP pogoj za dopustnost predloga za obnovo postopka.
355
Odhodki, ki so nastali na podlagi navideznih računov za neopravljene storitve, se ne morejo šteti niti za davčno upoštevne odhodke tožnika pri odmeri DDPO in hkrati tudi ne za odhodke, ki bi bili potrebni za pridobitev prihodkov. Zato tudi ne izpolnjujejo pogoja iz 29. člena ZDDPO-2, da bi jih bilo mogoče upoštevati pri odmeri DDPO, saj niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti niti niso posledica opravljanja dejavnosti tožnika.
804
Ob nespornem opravljanju dejavnosti in doseganju dohodkov kot samostojni podjetnik je tožnik s svojim načinom poslovanja onemogočal davčno izvršbo, ki je bila, ob upoštevanju davčnega dolga (cca. 200.000,00 EUR) z rubeži gotovine v blagajni uspešna le v minimalnem delu. S prenosom dejavnosti na družbo B. d.o.o. je tožnik na družbo v celoti prenesel tudi prihodke, ki jih je pred tem dosegel z opravljanjem samostojne dejavnosti, kar ob ugotovljenem dejanskem stanju tudi po presoji sodišča utemeljuje sklep, da je bila dejavnost tožnika kot davčnega dolžnika na družbo B. d.o.o. prenesena z namenom, da bi se tožnik izognil plačilu davka.
48
Zato je pravilno, da se je ugotavljalo, ali je obstajala podlaga za posamezna plačila oziroma ali je na dan 8. 10. 2020 obstajal dolžni znesek obveznosti in v kolikšni višini. V času izdaje prvotnega sklepa pa je odločba z dne 7. 12. 2015, ki predstavlja izvršilni naslov, obstajala, saj je bila odločba pritožbenega organa izdana šele 29. 10. 2020, čemur tožnik niti ne ugovarja. To pa posledično pomeni tudi, da je dolžnikov dolžnik, Specializirano državno tožilstvo RS, imel dolžnost prvotni sklep z dne 8. 10. 2020 izvršiti v višini 2.946,12 EUR.
346
V zadevi ni sporna sama višina obdavčitve niti ugotovitve glede predmeta obdavčitve, temveč je sporen namen uporabe predmetnega plovila in sicer ali se uporablja za opravljanje registrirane dejavnosti ali pa za zasebne namene. Po 4. členu ZDVP je davčni zavezanec lastnik plovila, ki je kot tak evidentiran v davčni evidenci iz 9. člena tega zakona. V obravnavani zadevi je finančni organ po uradni dolžnosti ugotovil davčno obveznost za sporno obdobje. Ugotovitev davčne obveznosti izhaja iz podatkov konkretnega vodnega plovila (dolžina predmetnega plovila je 13,40 metrov in ima 36,8 kilovatov moči), kot seštevek splošnega dela obveznosti, dela obveznosti, ki se nanaša na dolžino plovila in dela obveznosti, ki se nanaša na moč pogona plovila.
838
Zakonska podlaga za določitev vrednosti kapitala ob odsvojitvi je vsebovana v določbah 99. člena ZDoh-2, po katerih se za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost ob odsvojitvi. Šele v primeru, če vrednost ni razvidna iz pogodbe, ali v primeru, če iz pogodbe ali drugih dokazil razvidna vrednost kapitala ne ustreza vrednosti kapitala, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času odsvojitve, se za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje primerljiva tržna cena kapitala ob odsvojitvi.
526
Neuveljavitev pravnih sredstev, ki so bila tožniku na voljo (tj. predvsem pravda za ugotovitev obstoja v stečaju prerekanih terjatev), v danem primeru ni bila predmet presoje z vidika (ne)gospodarnosti, zato navedbe tožnika, da je ravnal gospodarno, niso merodajne. Dejstvo je, da zakon predpisuje restriktivne pogoje za popravek DDV v primeru insolvečnih postopkov, zato je treba upoštevati tretji in četrti odstavek 39. člena ZDDV-1, ni pa merodajno vprašanje (ne)gospodarnosti ali smotrnosti vodenja sodnih postopkov. Tožnikovo naziranje, da sporni računi zaradi tega, ker jih naslovnik računov ni plačal in ker je stečajna upraviteljica te terjatve prerekala, enostavno ne obstajajo, pravno ni pravilno.
118
Mogoče je ugotoviti, da je Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji v neskladju z 49. členom in prvim odstavkom 74. člena URS, zato ne more biti podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa iz tretje alineje 16. člena ZZUOOP. Tudi Odlok je bil namreč sprejet na podlagi neustavne 4. točke prvega odstavka 39. člena ZNB, v času odločanja sodišča pa je že prenehal veljati. Sodišče mora zato navedeno odločbo Ustavnega sodišča upoštevati tako, da z uporabo instituta exceptio illegalis odkloni uporabo Odloka v konkretni zadevi, kar posledično pomeni, da mora spregledati veljavnost 1. in 5. člena Odloka, ki določata materialnopravno podlago za izrek izpodbijanega inšpekcijskega ukrepa.