775
V konkretni zadevi je prvostopenjski organ pri preverjanju formalnih pogojev za obnovo postopka, med katerimi je tudi pogoj, da je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana, ugotovil, da ta pogoj ni izpolnjen. Zato je prvostopenjski organ, na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP, ki se subsidiarno uporablja (2. člen ZDavP-2), tožnikov predlog za obnovo postopka pravilno zavrgel. Sodišče se strinja s presojo obeh davčnih organov, da okoliščina, na katero se predlog opira, to je novo dejstvo, ki ga tožnik uveljavlja s sklicevanjem na sodba kazenskega sodišča, na katero se sklicuje, ni verjetno izkazana. Glede na to, da je prvostopenjski organ tožnikovo vlogo obravnaval kot predlog za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo z dne 3. 4. 2012, ki pa ga je zavrgel (zaradi neobstoja formalnih pogojev), po presoji sodišča niso obstojali razlogi za meritorno odločanje o zahtevi za vračilo DDV.
507
Ugotovitev, da je tožeča stranka s sklenitvijo Pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 7. 3. 2005 in obvestilom dolžniku izgubila položaj upnika in s tem aktivno materialno legitimacijo za njeno uveljavljanje v sodnih postopkih, je po presoji sodišča pravilna in med strankama tudi nesporna. Vendar pa sodišče ugotavlja, da je v izpodbijani odločbi in odločbi o pritožbi v celoti neobrazloženo zavzeto pravno stališče, po katerem je do popravka obračunanega DDV davčni zavezanec upravičen le, če ima v času popravka položaj upnika, da je torej položaj upnika eden od pogojev za zmanjšanje obračunanega DDV, oziroma da izguba položaja upnika že sama po sebi, ne glede na okoliščine primera, privede do izgube pravice po citiranih določbah 39. člena ZDDV-1.
388
V predmetni zadevi je med strankama sporno, ali gre v obravnavanem obdobju za poslovanje tožnika s povezanimi osebami s tožnikom, v smislu določb točke 2 in 3 prvega odstavka 16. člena in 7. točke 74. člena ZDDPO-2, sporen je izračun transfernih cen za obravnavano obdobje in z izpodbijano odločbo dodatno naložen DDPO, akontacija DDPO ter obresti za obravnavano obdobje (primarna obdavčitev), sporna pa je tudi ugotovitev davčnega organa, da naj bi tožnik izplačal prikrito izplačilo dobička (7. točka 74. člena ZDDPO-2) in posledično odmera davčnega odtegljaja tožniku za predmetno obdobje (sekundarna obdavčitev). Za pravilno odločitev je v zadevi bistvenega pomena ugotovitev, ali gre v predmetni zadevi za poslovanje med povezanimi osebami, kot jih opredeljuje točka 2 in 3 prvega odstavka 16. člen ZDDPO-2, saj le v primeru ugotovitve, da gre v danem primeru za poslovanje med povezanimi osebami, pride do ugotavljanja transfernih cen in tudi do ugotavljanja morebitnega...
100
Sodišče pritrjuje tožnikom, da organ v postopku ni brez vsakega dvoma ugotovil in ocenil ter prepričljivo pojasnil, da obstaja javna korist, ki bi prevladala nad njihovo lastninsko pravico, torej resnična potreba po izboljšanju bivalnih razmer in kakovosti bivanja na tem območju, na način zagotovitve otroškega športnega igrišča, in s tem nujnost razlastitve sporne nepremičnine.
918
Po osmem odstavku 38. člena ZDavP-2 mora zavezanec za davek zagotoviti izpis izvornih podatkov in vseh sprememb izvornih podatkov, če je do takih sprememb prišlo. Tega pa tožnik ni zagotovil. V DIN je bilo ugotovljeno, da tožnik za izdajanje računov pri gotovinskem poslovanju oziroma za hrambo računov uporablja računalniške programe oziroma elektronske naprave, ki ne zagotavljajo hrambe izvornih podatkov o izdanih računih pri gotovinskem poslovanju ter med drugim ne omogoča izpisa izvornih podatkov, kar pa tudi za tožnika ni sporno.
346
Glede na zakonsko dikcijo 94. člena in 8. točke 95. člena ZDoh-2 ter glede na ugotovljeno dejansko stanje v zadevi, izgube zaradi izbrisa delnic družbe A. d.d., zaradi zmanjšanja tožnikovega deleža v okviru zmanjšanja osnovnega kapitala, ki je namenjeno kritju prenesene izgube oziroma čiste izgube poslovnega leta, v napovedi za odmero dohodnine od dobička iz kapitala za leto 2016 tožnik ne more uveljavljati, saj v skladu s predhodno navedenim 94. členom in 8. točko 95. člena ZDoh-2 ne gre za odsvojitev kapitala. Za davčne namene pa izguba ali dobiček po presoji sodišča lahko nastaneta le v primeru odsvojitve kapitala (pri čemer vsebuje 94. člen ZDoh-2 pozitivno opredelitev odsvojitve kapitala, 8. točka 95. člena ZDoh-2 pa negativno opredelitev odsvojitve kapitala).
410
Po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 se verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova po tem členu zniža, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. To pomeni, da je trditveno in dokazno breme na strani tožnika, ki mora dejstva in okoliščine, ki izvirajo iz njegove sfere, dokazati s stopnjo gotovosti. Tožnik v postopku ni ničesar navajal, čeprav je bil pravilno vabljen in obveščen z ugotovitvami davčnega organa.
129
Tožnikova izjava, da nima neporavnanih davčnih obveznosti, se po razpisni dokumentaciji (in v skladu s 188. členom ZUP) obravnava kot dokaz. Četudi je izjava stranke praviloma subsidiaren dokaz, je dokaz in ga je toženka tako tudi sama obravnavala. Ob tem pa je treba po prepričanju sodišča, če je izjava FURS drugačna od izjave prijavitelja, izvesti ugotovitveni postopek, saj ne drži stališče toženke, da lahko odloča po skrajšanem ugotovitvenem postopku.
40
Sodišče pritrjuje stališču toženke, da plačilo, ki ga je za opravljene storitve prejela tožnica, ne odraža njenega vpliva na doseženo prodajo, kar ni skladno z neodvisnim tržnim načelom. Zato je davčni organ skladno s Smernicami OECD pristopil k ugotavljanju obstoja trženjskega nepredmetnega osnovnega sredstva, kar je prepričljivo utemeljil z upoštevanjem funkcij in prevzetimi tveganji, ki jih je v letu 2014 opravljala oziroma nosila tožnica.
Davčni organ je torej s tem, ko je tožnico utemeljeno pozval k predložitvi primerljivih podatkov, dokazno breme prenesel nanjo. V takšni procesni situaciji je na tožnici, da ob nasprotovanju podatkom in izbranemu načinu oziroma ključu porazdelitve predlaga drugačen način/metodo prilagoditve in zanj predloži verodostojne podatke.
934
Na podlagi 1. točke prvega odstavka 46. člena ZDDV-1 v zvezi s prvim odstavkom 79. člena PZDDV-1 bi moral tožnik za uspešno uveljavljanje oprostitve plačila DDV z računom in prevozno listino dokazati, da je bilo sporno blago dejansko odposlano ali odpeljano iz Republike Slovenije v drugo državo članico.