39
Do odloga ugotavljanja davčne obveznosti pride torej zgolj pod pogojem, da davčni zavezanec opcijo odloga izbere in svojo izbiro priglasi davčnemu organ po pravilnih davčnega postopka in v predpisanem roku, davčni organ pa v davčnem postopku z odločbo ugotovi izpolnjenost pogojev in s tem prizna pravico do odloga. Že iz jezikovne razlage prvega do četrtega odstavka 331. člena ZDavP-2, izhaja, da gre za dva ločena in alternativna postopka. Davčni zavezanec torej vloži davčno napoved ali vlogo za odlog ugotavljanja davčne obveznosti, vse v predpisanem roku.
Ker gre pri odločanju o odlogu ugotavljanja davčne obveznosti za samostojen postopek, je tudi rok za vložitev vloge za uveljavljanje odloga samostojen.
120
V konkretnem primeru ne gre za dobavo za namene tožnikovih obdavčenih transakcij. Kot je bilo nesporno ugotovljeno, so bile storitve svetovanja po računih, na podlagi katerih je tožnik uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV izvedene v zvezi s prodajo tožnikovega poslovnega deleža avstrijskemu kupcu, prodaja poslovnega deleža pa po ZDDV-1 sodi med finančne transakcije, ki so oproščene plačila DDV. Povedano drugače, ker tožnik storitev, od katerih je odbijal vstopni DDV ni uporabil za namene obdavčenih transakcij (transakcija prodaje poslovnega deleža sodi med oproščene transakcije in se od njih ne obračuna izstopni DDV), se mu v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZDDV-1 pravica do odbitka DDV ne prizna.
137
Glede na opredelitev navideznih in prikritih poslov sodišče pritrjuje tožniku, da izpodbijana odločba v tem pogledu ni jasna oz. ne vsebuje vsega, kar bi za zaključek o tem, da je šlo v obravnavanem primeru za takšne (relativno navidezne) posle, morala vsebovati. Za sklep o navideznosti je namreč bistvena ugotovitev prave pogodbene volje strank; davčni organ mora ugotoviti okoliščine in namen pogodbenih strank, kar je v prvi vrsti dejansko vprašanje, ki se presoja na podlagi na podlagi različnih objektivnih dejstev in okoliščin, ki kot indici kažejo, ali je določen posel nastal ali ne, davčni organ pa mora na podlagi takšnega ugotovitvenega postopka ustrezno opredeliti oz. kvalificirati prikriti posel, ki sta ga stranki resnično sklenili, saj ga šele nato lahko obdavči skladno z davčnim zakonom.
717
Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicuje na ZMVN, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Določbe 193. člena ZUJF o davčni osnovi za davek na nepremično premoženje večje vrednosti se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v obravnavani zadevi pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.
456
V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik v inšpiciranih obdobjih dejansko opravljal obdavčljivo in oproščeno dejavnost, zaradi česar je od tistega dela dejavnosti, ki jo opravlja na trgu za plačilo, dolžan obračunati in plačati DDPO kot tudi DDV.
V obravnavani zadevi je davčni organ pravilno zaključil, da pri zneskih, ki jih je tožnik prejel od udeležencev omenjene mednarodne poletne hokej šole (tožnikovi blagajniški prejemki v letu 2013 in 2014), ki jih sicer imenuje članarine, dejansko ne gre za članarino, saj ne gre za obvezni denarni prispevek člana. Ugotovil je namreč, da so se osebe, ki niso člani društva (večinoma tujci), prostovoljno vključili v šolo, ki jo tožnik izvaja na trgu proti plačilu. Tudi po presoji sodišča dejansko pri navedenih zneskih (pri zneskih od posameznih udeležencev omenjene šole v višini 180,00 EUR v letu 2013 in 220,00 EUR v letu 2014) ne gre za članarine, torej obvezni denarni prispevek člana.
819
O odlogu davčne izvršbe v zvezi z vloženo pritožbo zoper odmerno odločbo skladno s 87. členom ZDavP-2 finančni organ odloči izključno uradoma, in ne na zahtevo stranke. Enako velja za odločanje o zadržanju začete davčne izvršbe v zvezi z vloženo pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi (154. člen ZDavP-2).
258
Tožnica v postopku ni predložila verodostojnih listin, ki bi nedvoumno kazale poslovne dogodke, na katere se tožnica sklicuje in posledično zatrjuje, da je bilo službeno vozilo uporabljeno zgolj za službene namene. Na podlagi vseh ugotovitev v postopku je davčni organ utemeljeno zaključil, da se službeno vozilo ni uporabljalo zgolj v službene namene, saj tega tožnica ni uspela dokazati. Zato je davčni organ pravilno zaključil, da se je službeni avtomobil uporabljal tudi za privatne namene. Čim pa je temu tako, gre za boniteto v korist direktorice, tožnica pa je dolžna s tem v zvezi obračunati in plačati dajatve od prejemkov iz naslova te bonitete.
Za opredelitev bonitete zadostuje, da se ugotovi uporaba službenega vozila, ki je zavezanec zaradi pomanjkanja vodenja ustreznih evidenc ne more utemeljiti kot uporabo v službene namene. Če delodajalec zagotovi delojemalcu osebno motorno vozilo za privatne namene, se boniteta obračuna, ne glede na dejansko...
17
V obravnavani zadevi je prišlo do prenosa dejavnosti v smislu določbe 148. člena ZDavP-2. Ugotavlja se prenos oziroma ohranitev pogodbenih razmerij, poslovanje je potekalo dalje v enakih okoliščinah, na istem naslovu (v istih prostorih), pod praktično istim imenom, z uporabo iste telefonske številke, elektronskega naslova in domene, z istim zakonitim zastopnikom in osebami pooblaščenimi za razpolaganje z denarnimi sredstvi. V tem smislu gre za prenos potenciala za pridobivanje dohodkov z opravljanjem oziroma nadaljevanjem opravljanja iste gospodarske dejavnosti, medtem ko davčni dolžnik te dejavnosti ne opravlja več in ne posluje več, ampak gre za pravno osebo na "listu" papirja.
V obravnavani zadevi je sodišče s sodbo I U 224/2022-21 z dne 4. 11. 2024 zadevo v delu, v katerem je tožbi ugodilo, vrnilo v ponovni postopek in je ni le odpravilo, kar pomeni, da v začetem postopku o odmeri davka še ni bilo dokončno odločeno, zato zaključek tožnika, da njegove...
524
V obravnavani zadevi gre za nepopolne račune in nepopolne priloge računov (naročilnic in pogodb, ki jih je tožnik sklenil z navedenimi dobavitelji) v tolikšni meri, da vsebinsko ni mogoče identificirati vrste in obsega opravljenih storitev, ki so bile tožniku zaračunane, kar posledično vpliva tudi na to, da je davčnemu organu onemogočen nadzor nad pravilnostjo pobiranja davka. Zato gre po presoji sodišča za takšno pomanjkljivost spornih računov in njihovih prilog, ki vpliva na samo vsebino pravice do odbitka vstopnega DDV in za relevantno okoliščino, ki že sama po sebi ne dopušča pravice do odbitka vstopnega DDV
495
Dohodnina od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine tožniku je bila že pravnomočno odmerjena. Odločitev je utemeljena v določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, po kateri organ zahtevo s sklepom zavrže, če je o isti upravni zadevi že bilo pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti.