Search
× Search

Baza informacij za delovanje Partnerjev Mreže Modro Poslovanje

0 43

UPRS Sodba I U 127/2022-17

Za kvalifikacijo dvignjenih sredstev kot drugega dohodka namreč ne zadošča zgolj ugotovitev ekonomskega prenosa premoženja, kot to izhaja iz izpodbijane odločbe, ampak bi moral davčni organ izključiti druge vrste dohodkov iz 18. člena ZDoh-2, saj so po 11. točki tretjega dostavka 105. člena ZDoh-2 obdavčeni zgolj tisti dohodki, ki niso zajeti v drugih določbah ZDoh-2 kot predmet obdavčenja.
0 478

UPRS Sodba I U 1270/2017-13

Vprašljiva je sama narava stroškov, in sicer ali gre v obravnavanem primeru dejansko za stroške vzdrževanja premoženja, ki ohranja uporabno vrednost premoženja. Sodišče se strinja z navedbo pritožbenega organa, da je zakonodajalec izvedbo stroškov vzdrževanja premoženja, ki ohranjajo uporabno vrednost premoženja, uvrstil v čas oddajanja premoženja v najem, z namenom, da se kot dejanski stroški lahko priznajo le tisti stroški vzdrževanja, ki zagotavljajo nemoteno rabo nepremičnine najemniku, ne pa izvajanje obsežnejših obnovitvenih del na stanovanju, ki so namenjena ponovni oddaji stanovanja v najem oziroma rednemu vzdrževanju nepremičnine kot takšne. Čim pa niso izpolnjeni vsi pogoji, ki jih za uveljavljanje dejanskih stroškov predpisuje zakon, ne glede na to, da je ostalo odprto vprašanje, za kakšne stroške je v predmetni zadevi dejansko šlo, takšnih stroškov davčno ni mogoče upoštevati.
0 362

UPRS Sodba I U 1271/2019-10

Kot pravilno poudari že drugostopenjski organ v svoji odločbi, se po določbah 97. člena ZDoh-2 pri ugotavljanju davčne osnove od dobička iz kapitala izgube lahko poračunajo s pozitivnimi davčnim osnovami, doseženimi v istem davčnem letu. Poračun pozitivnih in negativnih razlik med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala v času pridobitve se torej lahko opravi le na letni ravni in se zato izguba ne more prenašati v druga davčna obdobja.
0 352

UPRS Sodba I U 1274/2016-7

Izpodbijana odločba je bila izdana v obnovljenem postopku odmere dohodnine za leto 2009, v katerem je prvostopenjski organ tožnika po presoji sodišča seznanil z vsemi relevantnimi dejstvi in okoliščinami, prav tako mu je bila dana možnost, da se o vsem izjavi in predloži vse dokaze, ki lahko vplivajo na odločitev. Iz upravnih spisov izhaja, da je prvostopenjski organ postopal po napotilih pritožbenega organa in da je tožnik v postopku sodeloval. Tožnik pa tudi v obnovljenem postopku ni dokazal, da je sredstva, kot so ugotovljena v DIN pri pravni osebi, porabil za namene izplačila dnevnic bosanskim delavcem oz. da je povračilo stroškov dejansko izplačal posameznim delavcem.
0 48

UPRS Sodba I U 1276/2021-39

Prvi odstavek 100. člena ZUreP-1 vsebuje izrecno zahtevo po ugotavljanju splošne javne koristi za uvedbo razlastitvenega postopka. Konkretna javna korist pa je predmet odločitve o razlastitvi (prvi odstavek 102. člena ZUreP-1). Razlastitev tako poteka v dveh korakih: upravna enota najprej presodi ali je abstraktna javna korist podana in dovoli uvedbo razlastitve (izda odločbo o začetku razlastitvenega postopka; prvi odstavek 100. člena ZUreP-1), nato pa odloči o sami razlastitvi (prvi odstavek 102. člena ZUreP-1).
0 111

UPRS Sodba I U 128/2020-22

Družbenik družbe, ki preneha po skrajšanem postopku brez likvidacije, ni njen univerzalni pravni naslednik. Vendar pa je pri tem načinu prenehanja zakonsko še vedno predvideno pravno nasledstvo, saj glede na naravo prenehanja in zaradi varstva upnikov skladno s 425. členom ZGD-1 odgovornost za neplačane obveznosti prevzamejo družbeniki. V skladu s sodno prakso je družbenik v takem primeru singularni pravni naslednik izbrisane družbe in kot tak v skladu s 425. členom ZGD-1 odgovarja za morebitne neporavnane obveznosti izbrisane družbe. Pri tem ni videti ovir, da to stališče ne bi veljalo tudi za morebitne davčne obveznosti, ki bremenijo izbrisano družbo.
0 831

UPRS sodba I U 1280/2015

Tožnikov zahtevek za vračilo DDV je davčni organ zavrgel, pri čemer je kot razlog navedel, da tožnik ni stranka v navedenem postopku vračila DDV po 73. členu ZDDV-1. Toženka se s temi razlogi strinja in tudi sama navaja, da v zadevi tožnik postavlja zahtevek iz razloga neupravičene obogatitve po določbah OZ, o čemer pa davčni organ ni pristojen odločati, saj gre za civilnopravni zahtevek in ne za upravno stvar. Pristojnost organa za odločanje v upravni zadevi je lahko iskati le v okviru določb davčnega postopka oz. upravnega postopka, skladno z materialnopravno podlago po ZDDV-1. Ni sporno, da tožnik vračila DDV ne zahteva na podlagi predloženega obračuna pred pristojnim davčnim organom, kot tudi, da v obravnavani zadevi ne izkazuje presežka DDV v znesku 696.000,00 EUR po določbah 73. člena ZDDV-1, po kateri se na podlagi obračuna DDV-O zavezancu za davek vrne DDV, ki v obračunu DDV-O izkaže presežek DDV.V zadevi je nedvomno...
0 79

UPRS Sodba I U 1284/2021-10

Kot izhaja iz tožbe in iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je davčni organ tožniku na podlagi zapisniških ugotovitev iz postopka pri Plavalnem klubu A. po uradni dolžnosti obnovil postopek odmere dohodnine za leti 2017 in 2018 in mu v navedenih postopkih izdal novi odločbi. Morebitne procesne kršitve, ki naj bi jih davčni organ storil v obnovljenem postopku in s katerimi poskuša utemeljiti svojo pravno korist za vstop v postopek DIN, lahko tožnik uveljavlja s pravnimi sredstvi zoper izdane upravne akte. Na ta način lahko učinkovito zavaruje svoje pravice v samostojnem davčnem postopku.
0 43

UPRS Sodba I U 1286/2021-28

Upoštevaje med strankama nesporno dejstvo, da je do razveljavitve prvotne prodajne pogodbe s sodno poravnavo prišlo leta 2018, prvotna odmerna odločba pa je bila izdana leta 2014, po presoji sodišča pogoji za obnovo po 89. členu ZDavP-2 niso bili izpolnjeni in je izpodbijana odločba glede tega pravilna.
0 107

UPRS Sodba I U 1290/2020-9

Po določbi 2(a) se tudi proizvod, ki ni kompleten ali končen, ima pa bistvene značilnosti kompletnega ali končnega proizvoda, uvršča v isto tarifno številko kot končni proizvod. Prav njihovo prepoznanje kot bistvenih delov oziroma kot delov, ki imajo bistvene lastnosti kompletnega ali končnega izdelka, je torej pogoj za to, da se tudi proizvod, ki ni kompleten ali končen, uvrsti pod isto tarifno številko kot končni izdelek, in je zato pomanjkanje ustreznih (vsebinskih) razlogov, iz katerih carinski organ ni sledil opredelitvi delov kot bistvenih in s tem uvrstitvi, kakršno uveljavlja tožeča stranka v zahtevi, po presoji sodišča šteti za bistveno pomanjkljivost obrazložitve.
RSS
First38563857385838593861386338643865Last

Poišči članke o davkih v bazi Modro poslovanje

Terms Of UsePrivacy StatementCopyright 2014-2014 by Srobotnik d.o.o.
Back To Top