860
Na strani tožnika je pri vpisovanju podatkov šlo za zavestno ravnanje in ne za napako. Za obstoj napake je namreč bistveno, da davčni zavezanec (ali davčni organ), ko dejanje stori, meni, da je pravilno. Za napako torej ni šteti kakršnokoli ravnanje, ki ni skladno z dejanskim stanjem, kot to zmotno meni tožnik v tožbi. Zato že dejstvo, da je tožnik pri izpolnjevanju REK-1 obrazcev in s tem pri vpisovanju podatkov, za katere sedaj trdi, da so napačni, ravnal zavestno, izključuje ne le obstoj očitne napake ampak napake nasploh, še manj pa je v takšni situaciji mogoče očitati davčnemu organu, da je storil napako, ko je pri odmeri dohodnine sledil napovedanim oziroma predloženim podatkom.
709
Čeprav je tožeča stranka v predlogu za izdajo začasne odredbe navedla razumne razloge za izdajo začasne odredbe, pa ni zadostila dokaznemu standardu, ki ga je vzpostavilo Vrhovno sodišče v tovrstni upravno-sodni praksi. Tožnik škodo opisuje zgolj na načelni ravni in je ne konkretizira v povezavi z izpodbijanim aktom. Na splošno navaja, da ne more opravljati dejavnosti upravljavca stvarnega premoženja, za katero ga je pooblastila Vlada RS in da škoda nastaja tudi ustanoviteljici pa tudi širši družbi, občanom, ki morajo možnosti za najem športnih objektov iskati drugje. Navaja, da ji s tem izpade pomemben vir sredstev za vzdrževanje in ohranjanje nepremičnin, vendar dalj od te navedbe v konkretizaciji škode ne gre. Ker tožnika škode ne konkretizira tako, da bi izhajala iz okoliščin sklepanja ali priprav na sklepanje najemnih pogodb v konkretnem primeru in ni predložila nobenega dokaza, tudi ni z ničemer utemeljila, da bi bila škoda v konkretnem primeru težko...
369
Če je terjatev za plačilo davkov priznana, po določbah sedmega odstavka 314. člena ZFPPIPP preneha pravna korist dolžnika za tožbo v upravnem sporu proti odločbi, s katero je pristojni organ odločil o tej terjatvi. Pravna korist tožeče stranke za tožbo zoper izpodbijano odločbo je torej v obravnavanem primeru prenehala. To pa pomeni, da ni več podana procesna predpostavka, ki mora obstajati ves čas postopka.
349
Tožnica s tožbo izpodbija odločbo drugostopenjskega organa, s katerim je bila pritožba tožnice zavrnjena. To pomeni, da ne izpodbija dokončnega upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1.
300
Prva in drugotožeča stranka sta v pripravljalni vlogi 23. 9. 2019 sodišče obvestili, da nimata več pravnega interesa za tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek, da naj davčni organ izda odločbo o vračilu DDV, saj je temu delu zahtevka toženka izvensodno ugodila.
Sodišče je na podlagi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 zaradi umika tožbe zoper sklep Finančne uprave RS DT 42301-335677/2016-24 z dne 6. 6. 2018 postopek ustavilo. Na podlagi 2. točke prvega odstavka 46. člena ZUS-1 v pripravljalnem postopku o umiku tožbe odloča predsednica senata.
44
S tem, ko je davčni organ izvedel odpis davčne obveznosti, obveznosti, ki je izhajalo iz izpodbijane odločbe, ni več, kar pomeni, da tožnik ni več zavezanec za njeno izpolnitev. Pravni učinki izpodbijane odločbe so bili odpravljeni z odpisom davčnega dolga. To pomeni, da je med postopkom prenehal pravni interes za odločitev o odpravi izpodbijane odmerne odločbe, ki ga je sicer tožnik imel ob vložitvi tožbe.
10
Ker je predmet konkretnega upravnega spora zakonitost odmere davka na promet nepremičnin (torej občasnega stroška stečajnega postopka), ki je bil tožniku odmerjen v zvezi s prodajo njegovih nepremičnin v stečajnem postopku, je tožnikova procesna sposobnost v tem upravnem sporu omejena, tožnikov zakoniti zastopnik pa je stečajni upravitelj. Tožnikovo pooblastilo odvetniški družbi za zastopanje torej ni veljavno, saj bi lahko odvetniško družbo za vložitev tožbe v tem upravnem sporu pooblastil le stečajni upravitelj.
37
V zadevi je prišlo do očitne pomote, ker v I. točki izreka sodbe ni bilo dostavka, da se odprava in vrnitev v ponovni postopek nanaša le na obrestni del izpodbijane odločbe. Pri tem pa je bilo že iz obrazložitve sodbe razvidno, da odločitev sodišča temelji izključno na očitku napačne uporabe materialnega prava zaradi obračuna obresti po 7 % letni obrestni meri namesto po predhodno veljavni, nižji obrestni meri. Volja sodišča, da izpodbijano odločbo odpravi v obrestnem delu, je bila torej jasna, vendar je bilo to v izreku pomotoma izpuščeno.
99
Odprava navedene odločbe vzpostavlja položaj, kot da odločba Finančne Uprave Republike Slovenije DT 0610-2940/2018-37 z dne 8. 1. 2019 ne bi bila nikoli izdana. To pa pomeni, da četudi je bila tožba tožnika s sodbo tukajšnjega sodišča I U 932/2020-12 z dne 7. 3. 2023 zavržena, odločbe, v zvezi s katero tožnik skuša pridobiti položaj strankega udeleženca v pritožbenem postopku in glede katere teče ta upravni spor, ni več in tudi nima več nobenega pravnega učinka.
125
V primeru davčnih obveznosti je tehtanje javnega interesa in interesa davčnih zavezancev opravil že zakonodajalec s tem, ko je predpisal, da pritožba zoper odločbo organa prve stopnje ne zadrži izvršitve (prvi odstavek 87. člena ZDavP-2), kar po ustaljeni upravno sodni praksi pomeni, da je odložitev izvršitve v teh zadevah načeloma v nasprotju z javnim interesom. Poleg tega je toženka konkretno pojasnila, v čem bi bila lahko prizadeta javna korist, če bi sodišče zadržalo izvršitev izpodbijanega akta. Toženka utemeljeno sklepa, da je davčna izvršba edino potencialno mogoč in učinkovit način poplačila predmetnega davčnega dolga. Razloge, v čem je torej večji interes tožnika, da se izpodbijana odločba ne izvrši takoj, od javne koristi, ki je v tem, da se davek čimprej izterja, pa tožnik ne pojasni in tudi ne prereka navedb toženke iz drugega odgovora.