357
Drugače izhaja iz ugotovitev davčnega organa, ki za vsak posamezen račun podrobno navaja, v čem je pomanjkljiv kot listina in nato analizira še vse ostale okoliščine v zvezi z njegovo izdajo oziroma prejemom ter zaračunanimi storitvami. Pri tem ugotavlja, da so računi nepopolni, ostala dokumentacija pa prirejena oziroma naknadno sestavljena za namene DIN in obenem neustrezna. Na podlagi takšnih ugotovitev davčni organ zaključi, da ni dokazil o tem, da so bile zaračunane storitve dejansko opravljene in tudi ne, da so bile uporabljene pri opravljanju dejavnosti tožeče stranke, ter zato odbitka vstopnega DDV po teh računih tožeči stranki ne prizna.
336
V upravnem spisu se nahaja e-sporočilo, da je bil predmetni izvršilni naslov odložen v osebno mapo tožnika v sistemu eDavki, s katerim se tožnika obvešča, da je bil v portalu eDavki 15. 9. 2017 ob 13:37 uri odložen dokument, ki ga je potrebno tožniku osebno elektronsko vročiti. Iz njega je razvidno tudi opozorilo tožniku, dano v skladu z določbo 85.a členu ZDavP-2, da se vročitev po e poti opravi tako, da se dokument odloži v portal eDavki, naslovniku pa se posreduje informativno sporočilo v portal eDavki ter na njegov e naslov, če ga je posredoval davčnemu organu, da mora dokument prevzeti v 15 dneh. Tožnik je bil z e-sporočilom v portalu eDavki 23. 9. 2017 ponovno opozorjen, da mu je bil v portalu eDavki 15. 9. 2017 ob 13:37 uri odložen naveden dokument. Dne 30. 9. 2017 je bil tožnik tudi seznanjen, da je prišlo do fikcije vročitve dokumenta, zato se v skladu z določbo 85.a člena ZDavP-2 vročitev šteje za opravljeno, dokument pa si lahko tožnik ogleda z...
322
Tožnik s tožbo opisuje okoliščine, za katere tudi sam navede, da imajo le neposreden vpliv na njegov položaj v okviru dejanskega koncerna. S takšnimi navedbami v upravnem sporu, ki mora biti po zakonu konkreten, saj po 2. členu ZUS-1 upravno sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov, ne more uspeti. Tožnik namreč ne osporava izpodbijanega sklepa, temveč v tem upravnem sporu podaja trditve o nezakonitosti in neustavnosti akta, ki je bil izdan tretji osebi, ki ni stranka tega upravnega spora.
29
Iz besedila Konvencije med Republiko Slovenijo in Češko republiko o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki na dohodek in premoženje jasno sledi, da davek na dediščine in darila med davki, za katere se po določbah 2. člena uporablja Konvencija, ni naveden. Šteti ga tudi ni za davek na premoženje iz 3. točke, za katerega se po 3. točki 2. člena Konvencije, saj se z njim ne obdavčuje premoženje kot takšno, temveč se obdavči prehod premoženja z zapustnika na njegovega dediča. O tem, da se Konvencija uporablja le za davke, ki so v 2. členu izrecno našteti, pa sta tudi že zavzeli stališče tako naslovno kot Vrhovno sodišče.
27
Glede na citirano obrazložitev prvostopenjskega in pritožbenega organa pa je po presoji sodišča utemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, kako je davčni organ citiran sporazum o socialnem zavarovanju med Slovenijo in Črno goro, ki se neposredno uporablja, v uporabil konkretnem primeru. Glede pravilne uporabe materialnega prava izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusit.
Sodišče zato sodi, da tudi ureditev splošne davčne olajšave, s katero je določen znesek dohodka, ki se ne obdavčuje z letno odmero dohodnine, sodi v to polje proste presoje. Tožnikovi argumenti, češ da država, kolikor obdavčuje tudi dohodek v višini minimalnih stroškov zavezanca za njegovo preživetje, na ta način krši določena ustavna načela (npr. načelo socialne države, posega pa tudi v pravico do osebnega dostojanstva in varnosti), je prepričljiva, vendar pa sodišče sodi, da je način zagotavljanja sistema, ki bo skladen s temi...
878
Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih predpisuje vsakokratni veljavni zakon o davku na dodano vrednost, deloma pa jo določajo tudi viri prava Evropske unije, med njimi tudi sodbe SEU. Iz njih izhaja, da sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno podani naslednji pogoji: 1) da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca, 2) da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3) da gre za uporabo blaga ali storitev za namene zavezančevih obdavčenih transakcij in 4) da ne gre za goljufijo oziroma zlorabo sistema DDV oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri odbitku, povezana z goljufijo.
373
Jezikovna razlaga določbe 63. člena ZDavP-2 ne vodi do sklepa, da se davčna napoved, vložena na podlagi samoprijave, vsebinsko v čemer koli razlikuje od pravočasno vložene davčne napovedi. Zakon opredeljuje končni rok, do katerega je davčna napoved na podlagi samoprijave lahko vložena, ne postavlja pa omejitev glede dejstev, ki jih zavezanec v njej lahko navaja. Navedeno izhaja tudi iz sistematične, zgodovinske in teleološke razlage 63. člena ZDavP-2. Samoprijava je posebna pravna možnost, ki jo zakon nudi davčnemu zavezancu, ki davčne napovedi ni oddal pravočasno. Gre za poseben institut, ki predstavlja odstop od splošnih pravil o pravočasnosti vlog, zato v zvezi s tem institutom niso uporabljive zakonske določbe o rokih in procesnih omejitvah, ki se nanašajo na pravočasno vložene vloge. Namen samoprijave, je v tem, da se davčne zavezance spodbudi k samoiniciativni sanaciji zamude roka za oddajo davčne napovedi oziroma k odpravi kasneje ugotovljenih nepravilnosti...
587
Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikov zahtevek za odpis davčnega dolga iz naslova davka na dediščine in darila. V konkretnem primeru ni sporno, da so predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki jo je sklenil tožnik, nepremičnine in s tem premoženje. Spora tudi ni, da teče v tej zvezi sodni postopek in da tožnik zaradi sodnega postopka ne more razpolagati z nepremičninami iz pogodbe. Vendar to ne pomeni, da premoženja nima oziroma da to ne zadošča za poplačilo davka. Omenjena omejitev razpolaganja namreč ni absolutna, torej takšna, ki kadarkoli in v celoti preprečuje razpolaganje s premoženjem in s tem izpolnitev davčne obveznosti. Absolutne omejitve tožnikovega razpolaganja z nepremičninami tudi (še) ne izkazuje predložena sodna odločba. Zato je davčni organ premoženje iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju utemeljeno upošteval kot tožnikovo premoženje, iz katerega je mogoče plačati davčno obveznost, ter zato tožnikov...
233
Ko gre za novo dejstvo kot obnovitveni razlog iz 89. člena ZDavP-2 oziroma iz 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP, je moralo, tako po določbah zakona kot po njihovi ustaljeni uporabi, novo dejstvo obstajati že pred izdajo dokončne odločbe, vendar je bila odločba izdana ne glede na to dejstvo, ker se zanj ni vedelo. Dejansko torej mora iti za staro, že prej nastalo dejstvo, ki je novo le toliko, kolikor se je zanj izvedelo šele po končanem postopku. Kazenska sodba, na katero se sklicuje tožnik, je bila nesporno izdana po tem, ko je bila že dokončno izdana davčna odločba. Z ozirom na povedano sodba ne velja in ne more veljati za nov dokaz in s tem za zatrjevani obnovitveni razlog, kot to pravilno in skladno s spisi ugotavlja tožena stranka.
356
Utemeljeni so tožnikovi ugovori, da so bile v obravnavani zadevi v postopku storjene bistvene kršitve pravil postopka s tem, ko tožniku ni bila dana možnost, da se v zadevi izjavi. Prvostopenjski organ je odločitev utemeljil z dejstvom, da predmetni odhodki niso bili potrebni za pridobitev obdavčljivih prihodkov tožnika, kot to določa 29. člen ZDDPO-2. Pritožbeni organ je odločitev prvostopenjskega organa sprejel kot pravilno, vendar iz drugih razlogov. S tem tožniku ni bila dana možnost, da bi se do teh ugotovitev izjasnil pred izdajo te odločbe, kar po presoji sodišča predstavlja bistveno kršitev pravil postopka (tretja točka drugega odstavka 237. člena ZUP).