93
Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo X Ips 218/2014 z dne 15. 7. 2015 že presojalo sporno določbo Konvencije med Republiko Slovenijo in Češko Republiko o izogibanju dvojnega obdavčevanja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki na dohodek in premoženje (drugi in tretji odstavek 2. člena) in glede razlage besedila, ki se v angleščini glasi: ''The existing taxes to which the Convention shall apply are in particular'' zavzelo stališče, da gre za taksativno navajanje posameznih vrst davkov, za katere se uporablja Konvencija in ne za primeroma (eksemplifikativno) navajanje posameznih vrst davkov.
126
Zakon uveljavitev posebne davčne osnove med drugim pogojuje s trajanjem napotitve, ki mora biti neprekinjeno več kot 30 dni. Trajanja napotitve pa po presoji sodišča ni mogoče enačiti z (delovnim) časom, ki ga napotitev zajema. Trajanje napotitve oziroma pogodbe o napotitvi in dnevna, tedenska oziroma mesečna delovna obveznost, ki jo ima tako napoteni delavec, sta namreč dve različni kategoriji. Zgolj na osnovi okoliščine obsega delovnega časa ob nesporni napotitvi za nedoločen čas, brez ugotavljanja drugih okoliščin konkretnega primera (to je okoliščin glede načina opravljanja dela v Sloveniji kot državi napotitve, okoliščin glede prilagoditev bivanja in zasebnega življenja ter ostalih okoliščin, ki jih določa drugi odstavek 45. a člena ZDoh-2), ni mogoče zakonito zavrniti pravice do posebne davčne osnove po 45. a členu ZDoh-2.
29
Kot izkazuje spisna dokumentacija, se je v obravnavani zadevi upravni postopek izdaje gradbenega dovoljenja začel na podlagi zahteve, ki jo je 25. 5. 2018 vložil investitor. Ta je zatem 27. 2. 2023 zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja umaknil. Prvostopenjski organ je zato 3. 3. 2023 s sklepom postopek za izdajo gradbenega dovoljenja ustavil (A17). To pa pomeni, da v tem primeru v skladu z določbo šestega odstavka 114. člena ZUP vse stroške, ki so nastali do ustavitve postopka, trpi investitor. Sodišče je moralo zato že iz tega razloga prvostopenjski sklep v II. in III. točki izreka odpraviti na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo v tem obsegu na podlagi četrtega odstavka tega člena vrniti prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Pri tem je nepomembno, ali je bila odločitev o tem, kdo trpi stroške izvedenke, v trenutku odločitve drugostopenjskega organa z odločbo z dne 8. 1. 2021 vsebinsko pravilna. Odločitev o stroških upravnega postopka...
364
V obravnavani zadevi gre za situacijo, ko so se pri tožniku v zvezi s spornimi poslovnimi prostori spremenili dejavniki v tem smislu, da je tožnik z navedenimi prostori, s katerimi je imel namen opravljati z DDV obdavčeno dejavnost (prodaja), prešel v neobdavčljivo dejavnost (najem), zato mora davčni organ pri ocenjevanju, kakšen namen je imel tožnik s predmetnimi poslovnimi prostori in kdaj se je ta namen spremenil, izhajati iz okoliščin konkretnega primera. Na strani tožnika je, da dokaže, kakšen namen ima v zvezi s konkretno nepremičnino, na strani davčnega organa pa je, da se argumentirano opredeliti do vseh navedb in dokaznih predlogov, ki jih je predlagal tožnik. Kot merilo za presojo transakcije, kar zadeva DDV, se šteje tudi namen pogodbenih strank, če ga je mogoče razbrati iz objektivnih elementov.
867
Ko gre za povezani osebi v smislu prvega odstavka 16. člena ZDPPO-2, se po četrtem odstavku tega člena ZDDPO-2 pri ugotavljanju odhodkov zavezanca upoštevajo transferne cene s povezanimi osebami za sredstva, vključno z neopredmetenimi sredstvi, ter storitve, vendar odhodki največ do višine, ugotovljene z upoštevanjem primerljivih tržnih cen, določenih na način iz petega odstavka tega člena ZDDPO-2.
81
V obravnavani zadevi ne gre za pogodbeni odnos med tožnico in družbo A., d.o.o., ampak za državno pomoč, ki je bila tožnici dodeljena s posamičnim upravnim aktom za pokritje stroškov proizvodnje električne energije. Izvajanje te pogodbe se zagotovi iz javnih sredstev (377. člen EZ-1). Tožnica tako zmotno šteje, da je predmet Pogodbe njena obveznost, da bo dobavljala električno energijo, ter obveznost A., d.o.o., da ji jo bo plačal. S pogodbo so zgolj podrobneje definirana razmerja med strankama v zvezi z izplačilom te državne pomoči.
Obveznost vračila preveč izplačane državne pomoči je sorodna davčnim obveznostim, katerih obračunavanje, odmero, plačevanje, vračilo, nadzor in izvršba so urejeni s pravili ZDavP-2, ki vsebuje tudi določbe o zastaranju davčnih obveznosti.
Obveznost vrnitve preveč izplačane podpore za električno energijo ne more nastati šele z izdajo odločbe ali z ugotovitvami v postopku nadzora oziroma, ko se je...
125
Do nedovoljenega davčnega izogibanja ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je zakonodajalec dopustil za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla dejansko tudi nastanejo. Pri tem je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v določeni (nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to samo po sebi ni nedopustno. Zgolj en tovrstni pravni posel torej ne more šteti za umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.
Za davčno presojo posla ni bistveno, ali je bil namen sklenitve pravnega posla nakupa oziroma prodaje lastnih poslovnih deležev v pridobitvi določene (nižje) stopnje obdavčenja izplačanih sredstev, saj ne gre za to, da bi se pogodbeni stranki nameravali izogniti uporabi...
874
V primeru odmere davka od dobička iz kapitala so predmet obdavčitve dobički, doseženi z odsvojitvijo kapitala v enem koledarskemu letu, pri čemer je davčna osnova v skladu z 97. členom ZDoh-2 opredeljena kot razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi.
311
V zadevi je sporen tožnikov popravek izstopnega DDV po izstavljenem dobropisu, pri čemer tožniku pravica do popravka ni bila priznana zaradi obstoja nevarnosti izgube davčnih prihodkov. Tožnik je bil z dejstvi, ki jih je ugotovil prvostopenjski davčni organ in na katerih temelji očitek slabovernosti, seznanjen z zapisnikom o davčnem inšpekcijskem nadzoru in nato še z izpodbijano odločbo, v davčnem postopku na prvi in drugi stopnji pa je imel zagotovljene vse procesne pravice za sodelovanje v postopku, česar tožnik ne prereka. Posledično bi lahko tožnik ugotovljena dejstva, na katerih temelji očitek slabovernosti (da sam ni opravil storitev, ki jih je družbi A. zaračunal s svojim računom, in da dejansko predmetni račun ni bil plačan ter da tudi sam tožnik na svojem računu izkazanega DDV ni plačal niti ga ni imel namena plačati) po vsebini izpodbijal v davčnem postopku, ki je potekal pri njem; vendar tega ni storil, temveč je v tej zvezi uveljavljal le (neutemeljene)...
97
Sodišče pritrjuje tožnikovi materialno pravni razlagi pojma neprekinjenosti iz 2. točke prvega odstavka 45.a člena ZDoh-2. Treba je namreč upoštevati, da zakonsko besedilo pogojuje uveljavitev posebne davčne osnove s trajanjem napotitve, ki mora biti neprekinjeno več kot 30 dni. Pri tem pa trajanja napotitve ni mogoče apriorno enačiti z (delovnim) časom, ki ga napotitev zajema, saj to že jezikovno iz besedila zakona ne izhaja. Trajanje napotitve oz. pogodbe o napotitvi in dnevna, tedenska oz. mesečna delovna obveznost, ki jo ima tako napoteni delavec, sta namreč dve različni delovno pravni kategoriji. V posledici enačenja teh dveh kategorij tožena stranka zavzame stališče, da je potrebno, z vidika priznanja pravice do posebne davčne osnove, različno obravnavati delavca, ki je v Slovenijo napoten za 40 % svojega delovnega časa, in delavca, ki bi bil v Slovenijo napoten za enako število število delovnih ur, vendar bi te ure predstavljale njegovo celotno delovno...