385
V zadevi je sporno, ali je tožnica kot primarna banka ravnala pravilno in zakonito, ko sklepa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva ni realizirala, in posledično, ali zaradi opustitve omenjenega ravnanja sama nosi breme neizterjanega zneska. Po mnenju sodišča pogoj iz drugega odstavka 94. člena ZDavP-2, ki bi tožnici dovoljeval neizvršitev spornega sklepa, ni izpolnjen. Prednostni vrstni red se varuje, kadar se izterjujejo obveznosti na podlagi ZIZ. Za izterjavo davčnih obveznosti pa velja specialna določba 94. člena ZDavP-2 in ne ZIZ. Evidenca o zagotavljanju prednostnega vrstnega reda po ZIZ, ki jo ima tožnica sama, ne ustreza pojmu ustreznega registra iz 94. člena ZDavP-2, ki mora biti javen, da lahko sploh služi svojemu namenu. Tožnica ni upoštevala, da gre na eni strani za sodno odločbo, ki se izterjuje na podlagi ZIZ, na drugi strani pa za upravno odločbo, ki se izvršuje na podlagi ZDavP-2 za davčne obveznosti, za katere je podlaga za absolutno...
114
Izpodbijana odločitev v citiranem delu namreč nima sestavin, ki so predpisane z 214. členom ZUP. Na podlagi 214. člena ZUP mora obrazložitev upravne odločbe obsegati navedbo o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira določba in razloge, ki jih glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, kakor tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku.
Če obrazložitev upravne odločbe predpisane vsebine nima, stranki ni dana možnost, da razloge izpodbija in ji tudi nadana možnost za učinkovito pravno varstvo. Po presoji sodišča bi morala toženka v obravnavanem primeru v obrazložitvi izpodbijane odločbe konkretno navesti pravno podlago ter razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejeto odločitev.
26
Ugovor tožnika, da se 21. člen ZFPPIPP ne nanaša na terjane prispevke nima podlage v izreku sklepa o odpustu obveznosti z dne 21. 10. 2019 (kjer je v 2. točki določeno, da odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do 9. 8. 2016, razen tistih, kot jih določa drugi odstavek 408. člena ZFPPIPP), niti v določbah ZFPPIPP. Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP jasno določa, da imajo naravo prednostnih terjatev tudi „nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov“, torej vseh prispevkov, tako prispevkov za socialno varnost za dohodke iz delovnega razmerja, kot tudi za prispevke za socialno varnost za zasebnike, kar pomeni, da na te obveznosti odpust obveznosti ne učinkuje.
342
Navedba tožnika, da imajo obravnavani računi vse obvezne (bistvene) sestavine, kot jih določa 82. člen ZDDV-1, ne drži. V izpodbijani odločbi in odločbi o pritožbi je namreč ustreznost računov presojena tudi z upoštevanjem vsebine naročila št. 2/07, na katerega se sklicujejo in računom priloženih prevzemnih listov in na tej podlagi po presoji sodišča pravilno ugotovljeno, da na njihovi podlagi ni mogoče ugotoviti, na katere konkretne storitve se nanašajo, obsega storitev in obdobja za katero so sestavljeni. Iz predloženih sklenjenih naročniških pogodb za D. pa tudi ni razvidno, da bi jih za tožnika sklepala izdajateljica računov oziroma ni razvidna oseba, ki jih je sklepala. Podatki, potrebni za identifikacijo vrste in obsega opravljene storitve predstavljajo obvezne sestavine računa, ki omogočajo nadzor nad pravilnostjo pobiranja davka. Zahteva za identifikacijo storitve zato ne predstavlja obveznosti, ki ne bi bila določena že v 226. členu Direktive Sveta...
334
Treba je pritrditi s strani tožnika uveljavljani procesni kršitvi, da je prvostopenjski davčni organ od tožnika v prvotnem postopku neutemeljeno zahteval dokazila, ki niso bila v tožnikovi sferi, s čimer je bilo tožniku naloženo preveliko dokazno breme. V postopku pred izdajo izpodbijane odločbe se torej ni ravnalo po pravilih postopka, kar je vplivalo na pravilnost z izpodbijano odločbo sprejete odločitve pod točko II. izreka, saj se je tožniku očitalo, da ni predložil podporne dokumentacije k spornim devetim računom, zaradi česar so bili računi, prejeti od A. spoznani za neverodostojne knjigovodske listine, izkazani odhodki pa za neskladne z običajno poslovno prakso in da niso posledica opravljanja dejavnosti.
420
Zakonska podlaga za predpisovanje takse s strani lokalnih skupnosti so določbe ZFO-1. Nekoliko bolj restriktivne (oziroma zavezujoče za občine) so bile določbe ZKT, ki so veljale pred tem in na podlagi katerih so bile sprejete določbe 12. člena Odloka o zastaranju izterjave, za katere tožeča stranka trdi, da več ne veljajo. Vendar pa novi ZFO-1 na veljavnost navedenih določb Odloka po presoji sodišča ni vplival. Tega ni storil niti preko prehodnih določb niti preko (drugačne) vsebine. Predpisal je (v prvem odstavku 9. člena) le področja, na katerih je predpisovanje komunalne oziroma občinske takse dopustno, sicer pa je tako uvedbo kot odmero občinskih taks prepustil lokalnim skupnostim. Le-te takse lahko predpišejo, kar pomeni, da imajo proste roke tako pri njihovi uvedbi kot tudi pri omejitvah, med katere nenazadnje sodi tudi zastaranje njihove izterjave. Dveletni zastaralni rok iz 12. člena Odloka torej ostaja veljavno - po zakonskem pooblastilu predpisan z Odlokom...
25
V obravnavanem primeru je tožeča stranka od svojega družbenika kupila lastni delež, in sicer za kupnino 127.000,00 EUR. Šlo je torej za eno prodajo, pravne in ekonomske posledice, predvidene za nakup lastnih deležev, pa so tudi dejansko in obenem nesporno nastale, saj je tožeča stranka pridobila lastni poslovni delež, družbenik pa pravico do izplačila kupnine. Po presoji sodišča zato v obravnavanem primeru ne more biti govora o umetnem konstruktu in ima tožeča stranka, ki nasprotuje obdavčitvi z argumentacijo, da je za odkup obstajal ekonomski interes, prav ter je v tem pogledu prišlo do zmotne uporabe materialnega prava.
306
Rezervacije za dana jamstva ob prodaji proizvodov ali opravi storitve se praviloma določa z odstotkom od zneska prihodkov, doseženih s prodajo proizvodov ali storitev, za katere je podjetje dalo jamstvo. Tega ne spreminja niti zatrjevano dejstvo, da je družba rezervacije sprostila in plačala davek na dobiček, saj je s tem le prišlo do davčne nevtralnosti na strani družbe, tožnik pa je uveljavljal dohodke iz naslova rezervacij, brez poprejšnjih prihodkov iz naslova prodaje blaga oz. storitev, za katere so dana jamstva.
109
Tožnik je z družbenikom B. B. sklenil pogodbo o prodaji dela poslovnega deleža tožniku. Tožnik je kupnino delno poravnal, za razliko pa je z družbenikom B. B. sklenil posojilno pogodbo, posojilo pa je tožnik postopoma poravnal. Glede pogodbe o prodaji poslovnega deleža tožniku davčni organ navaja, da je sklenjena zgolj z namenom plačila nižjega davka odsvojitelja B. B., saj je davek od dobička iz kapitala nižji od davka od dividend. Pogodba o prodaji dela poslovnega deleža tožniku po mnenju davčnega organa nima ekonomske vsebine. Njen edini namen je zloraba predpisov. Po presoji sodišča gre zgolj za pavšalne navedbe, ki jih davčni organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ne utemelji. V tem delu je izpodbijani sklep pomanjkljivo obrazložen in ne omogoča preizkusa, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Pritožbeni organ sicer navaja, da je obstoj objektivnega in subjektivnega elementa za zlorabo predpisov po četrtem odstavku...
372
Ni bistveno ali so pravni posli, na katerih temeljijo odhodki, bili izvršeni, saj mora biti ugotovljeno tudi, da je navedene storitve dejansko opravil prejemnik odhodka, kar izkazuje, da je imel navedeni odhodek neposredni poslovni namen (kavzo). Slednje pa dokazuje, da je bil ta potreben za pridobivanje prihodkov. Ob zaključku, da zaračunane storitve ni opravila družba, ki je računa izdala, po presoji sodišča niso bistvene navedbe davčnega organa tako glede same vsebine storitev (zaračunanih študij) kot njihove potrebnosti oz. možnosti, da bi za zaračunan znesek omenjenih storitev tožnik zaposlil ekipo strokovnjakov. Zato sodišče tožnikove ugovore, ki se nanašajo na omenjene navedbe zavrača kot nerelevantne.