343
Odhodki, ki so nastali na podlagi navideznih računov za neopravljene storitve, se ne morejo šteti niti za davčno upoštevne odhodke tožnika pri odmeri DDPO in hkrati tudi ne za odhodke, ki bi bili potrebni za pridobitev prihodkov. Zato tudi ne izpolnjujejo pogoja iz 29. člena ZDDPO-2, da bi jih bilo mogoče upoštevati pri odmeri DDPO, saj niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti niti niso posledica opravljanja dejavnosti tožnika.
790
Ob nespornem opravljanju dejavnosti in doseganju dohodkov kot samostojni podjetnik je tožnik s svojim načinom poslovanja onemogočal davčno izvršbo, ki je bila, ob upoštevanju davčnega dolga (cca. 200.000,00 EUR) z rubeži gotovine v blagajni uspešna le v minimalnem delu. S prenosom dejavnosti na družbo B. d.o.o. je tožnik na družbo v celoti prenesel tudi prihodke, ki jih je pred tem dosegel z opravljanjem samostojne dejavnosti, kar ob ugotovljenem dejanskem stanju tudi po presoji sodišča utemeljuje sklep, da je bila dejavnost tožnika kot davčnega dolžnika na družbo B. d.o.o. prenesena z namenom, da bi se tožnik izognil plačilu davka.
33
Zato je pravilno, da se je ugotavljalo, ali je obstajala podlaga za posamezna plačila oziroma ali je na dan 8. 10. 2020 obstajal dolžni znesek obveznosti in v kolikšni višini. V času izdaje prvotnega sklepa pa je odločba z dne 7. 12. 2015, ki predstavlja izvršilni naslov, obstajala, saj je bila odločba pritožbenega organa izdana šele 29. 10. 2020, čemur tožnik niti ne ugovarja. To pa posledično pomeni tudi, da je dolžnikov dolžnik, Specializirano državno tožilstvo RS, imel dolžnost prvotni sklep z dne 8. 10. 2020 izvršiti v višini 2.946,12 EUR.
331
V zadevi ni sporna sama višina obdavčitve niti ugotovitve glede predmeta obdavčitve, temveč je sporen namen uporabe predmetnega plovila in sicer ali se uporablja za opravljanje registrirane dejavnosti ali pa za zasebne namene. Po 4. členu ZDVP je davčni zavezanec lastnik plovila, ki je kot tak evidentiran v davčni evidenci iz 9. člena tega zakona. V obravnavani zadevi je finančni organ po uradni dolžnosti ugotovil davčno obveznost za sporno obdobje. Ugotovitev davčne obveznosti izhaja iz podatkov konkretnega vodnega plovila (dolžina predmetnega plovila je 13,40 metrov in ima 36,8 kilovatov moči), kot seštevek splošnega dela obveznosti, dela obveznosti, ki se nanaša na dolžino plovila in dela obveznosti, ki se nanaša na moč pogona plovila.
820
Zakonska podlaga za določitev vrednosti kapitala ob odsvojitvi je vsebovana v določbah 99. člena ZDoh-2, po katerih se za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost ob odsvojitvi. Šele v primeru, če vrednost ni razvidna iz pogodbe, ali v primeru, če iz pogodbe ali drugih dokazil razvidna vrednost kapitala ne ustreza vrednosti kapitala, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času odsvojitve, se za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje primerljiva tržna cena kapitala ob odsvojitvi.
512
Neuveljavitev pravnih sredstev, ki so bila tožniku na voljo (tj. predvsem pravda za ugotovitev obstoja v stečaju prerekanih terjatev), v danem primeru ni bila predmet presoje z vidika (ne)gospodarnosti, zato navedbe tožnika, da je ravnal gospodarno, niso merodajne. Dejstvo je, da zakon predpisuje restriktivne pogoje za popravek DDV v primeru insolvečnih postopkov, zato je treba upoštevati tretji in četrti odstavek 39. člena ZDDV-1, ni pa merodajno vprašanje (ne)gospodarnosti ali smotrnosti vodenja sodnih postopkov. Tožnikovo naziranje, da sporni računi zaradi tega, ker jih naslovnik računov ni plačal in ker je stečajna upraviteljica te terjatve prerekala, enostavno ne obstajajo, pravno ni pravilno.
104
Mogoče je ugotoviti, da je Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji v neskladju z 49. členom in prvim odstavkom 74. člena URS, zato ne more biti podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa iz tretje alineje 16. člena ZZUOOP. Tudi Odlok je bil namreč sprejet na podlagi neustavne 4. točke prvega odstavka 39. člena ZNB, v času odločanja sodišča pa je že prenehal veljati. Sodišče mora zato navedeno odločbo Ustavnega sodišča upoštevati tako, da z uporabo instituta exceptio illegalis odkloni uporabo Odloka v konkretni zadevi, kar posledično pomeni, da mora spregledati veljavnost 1. in 5. člena Odloka, ki določata materialnopravno podlago za izrek izpodbijanega inšpekcijskega ukrepa.
23
V primeru, da davčni organ uporabi drugačno pravno podlago (drugi odstavek 39. člena ZDDV-1) od dotedanjih postopkov (četrti odstavek 74. člena ZDavP-2), pa mora davčni organ že v fazi postopka ugotavljanja dejstev in presoje dokazov pred izdajo zapisnika DIN tožnika o tem seznaniti. Pravica do izjave pa mora biti davčnemu zavezancu zagotovljena ves čas izvajanja davčnega postopka, tudi v fazi dokaznega postopka in presoje dokazov tako, da mu je dana realna možnost, da se izjavi o vseh relevantnih vidikih, pomembnih za odločitev.
V primeru naknadno spremenjene prakse davčnega organa ob nespremenjeni pravni podlagi, ki velja za nazaj ("ex tunc"), je po presoji sodišča potrebno opraviti konkretno analizo prvotne in spremenjene prakse davčnega organa glede na okoliščine konkretnega primera in konkretno ugotoviti, kako se je pravni in dejanski položaj tožnika zaradi spremenjene prakse davčnega organa spremenil, kot to pravilno ugovarja tožnik. Povedano...
93
Med strankama postopka je sporna določba dvanajstega odstavka 20. člena ZVO-1, po kateri morajo DROE v svojem imenu zagotavljati ravnanje z vsemi odpadki, ki na območju Republike Slovenije nastanejo iz izdelkov PRO, ki pa jo je treba razlagati v skladu z zahtevami Direktive o odpadkih. Če pa to ob uporabi uveljavljenih metod razlage prava ne bi bilo mogoče in bi bila zato z njimi v nasprotju, bi bilo naslovno sodišče v skladu s stališčem Sodišča Evropske unije (EU), da pristojno sodišče po potrebi zakonskega akta, ki je v nasprotju s pravom EU, ne uporabi, dolžno uporabo dvanajstega odstavka 20. člena ZVO-1 odkloniti.
Sodišče sodi, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege...
350
Tožnik predmetnih vozil ni kupil za svoje potrebe oziroma jih niso kupili tožnikovi sorodniki za lastne potrebe, kot to navaja tožnik in kot to izhaja iz predloženih izjav. Iz tožnikovega ravnanja tudi po presoji sodišča izhaja, da je ta vozila kupil z namenom nadaljnje prodaje s ciljem pridobiti dobiček, kar pa podleže obdavčitvi po ZDDV-1. Tožnik je v letu 2007 preprodajal 9 rabljenih osebnih vozil in s prodajo dosegel obdavčljiv dohodek, čeprav za to ni imel registrirane dejavnosti in ni bil identificiran za namene DDV. Rabljena vozila, kupljena v drugi državi članici EU, so po vstopu Republike Slovenije v EU praviloma obdavčena z DDV v državi članici nakupa, razen če vozilo kupi davčni zavezanec, identificiran za namene DDV in je vozilo obdavčeno v državi njenega sedeža. V skladu z 78. členom ZDDV-1 bi moral tožnik davčnemu organu prijaviti dejavnost, od katere bi moral obračunavati in plačevati DDV od prodajne vrednosti vozil oziroma od ustvarjene razlike...