31
Prvi odstavek 100. člena ZUreP-1 vsebuje izrecno zahtevo po ugotavljanju splošne javne koristi za uvedbo razlastitvenega postopka. Konkretna javna korist pa je predmet odločitve o razlastitvi (prvi odstavek 102. člena ZUreP-1). Razlastitev tako poteka v dveh korakih: upravna enota najprej presodi ali je abstraktna javna korist podana in dovoli uvedbo razlastitve (izda odločbo o začetku razlastitvenega postopka; prvi odstavek 100. člena ZUreP-1), nato pa odloči o sami razlastitvi (prvi odstavek 102. člena ZUreP-1).
94
Družbenik družbe, ki preneha po skrajšanem postopku brez likvidacije, ni njen univerzalni pravni naslednik. Vendar pa je pri tem načinu prenehanja zakonsko še vedno predvideno pravno nasledstvo, saj glede na naravo prenehanja in zaradi varstva upnikov skladno s 425. členom ZGD-1 odgovornost za neplačane obveznosti prevzamejo družbeniki. V skladu s sodno prakso je družbenik v takem primeru singularni pravni naslednik izbrisane družbe in kot tak v skladu s 425. členom ZGD-1 odgovarja za morebitne neporavnane obveznosti izbrisane družbe. Pri tem ni videti ovir, da to stališče ne bi veljalo tudi za morebitne davčne obveznosti, ki bremenijo izbrisano družbo.
811
Tožnikov zahtevek za vračilo DDV je davčni organ zavrgel, pri čemer je kot razlog navedel, da tožnik ni stranka v navedenem postopku vračila DDV po 73. členu ZDDV-1. Toženka se s temi razlogi strinja in tudi sama navaja, da v zadevi tožnik postavlja zahtevek iz razloga neupravičene obogatitve po določbah OZ, o čemer pa davčni organ ni pristojen odločati, saj gre za civilnopravni zahtevek in ne za upravno stvar. Pristojnost organa za odločanje v upravni zadevi je lahko iskati le v okviru določb davčnega postopka oz. upravnega postopka, skladno z materialnopravno podlago po ZDDV-1. Ni sporno, da tožnik vračila DDV ne zahteva na podlagi predloženega obračuna pred pristojnim davčnim organom, kot tudi, da v obravnavani zadevi ne izkazuje presežka DDV v znesku 696.000,00 EUR po določbah 73. člena ZDDV-1, po kateri se na podlagi obračuna DDV-O zavezancu za davek vrne DDV, ki v obračunu DDV-O izkaže presežek DDV.V zadevi je nedvomno...
61
Kot izhaja iz tožbe in iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je davčni organ tožniku na podlagi zapisniških ugotovitev iz postopka pri Plavalnem klubu A. po uradni dolžnosti obnovil postopek odmere dohodnine za leti 2017 in 2018 in mu v navedenih postopkih izdal novi odločbi. Morebitne procesne kršitve, ki naj bi jih davčni organ storil v obnovljenem postopku in s katerimi poskuša utemeljiti svojo pravno korist za vstop v postopek DIN, lahko tožnik uveljavlja s pravnimi sredstvi zoper izdane upravne akte. Na ta način lahko učinkovito zavaruje svoje pravice v samostojnem davčnem postopku.
28
Upoštevaje med strankama nesporno dejstvo, da je do razveljavitve prvotne prodajne pogodbe s sodno poravnavo prišlo leta 2018, prvotna odmerna odločba pa je bila izdana leta 2014, po presoji sodišča pogoji za obnovo po 89. členu ZDavP-2 niso bili izpolnjeni in je izpodbijana odločba glede tega pravilna.
92
Po določbi 2(a) se tudi proizvod, ki ni kompleten ali končen, ima pa bistvene značilnosti kompletnega ali končnega proizvoda, uvršča v isto tarifno številko kot končni proizvod. Prav njihovo prepoznanje kot bistvenih delov oziroma kot delov, ki imajo bistvene lastnosti kompletnega ali končnega izdelka, je torej pogoj za to, da se tudi proizvod, ki ni kompleten ali končen, uvrsti pod isto tarifno številko kot končni izdelek, in je zato pomanjkanje ustreznih (vsebinskih) razlogov, iz katerih carinski organ ni sledil opredelitvi delov kot bistvenih in s tem uvrstitvi, kakršno uveljavlja tožeča stranka v zahtevi, po presoji sodišča šteti za bistveno pomanjkljivost obrazložitve.
27
Do odloga ugotavljanja davčne obveznosti pride torej zgolj pod pogojem, da davčni zavezanec opcijo odloga izbere in svojo izbiro priglasi davčnemu organ po pravilnih davčnega postopka in v predpisanem roku, davčni organ pa v davčnem postopku z odločbo ugotovi izpolnjenost pogojev in s tem prizna pravico do odloga. Že iz jezikovne razlage prvega do četrtega odstavka 331. člena ZDavP-2, izhaja, da gre za dva ločena in alternativna postopka. Davčni zavezanec torej vloži davčno napoved ali vlogo za odlog ugotavljanja davčne obveznosti, vse v predpisanem roku.
Ker gre pri odločanju o odlogu ugotavljanja davčne obveznosti za samostojen postopek, je tudi rok za vložitev vloge za uveljavljanje odloga samostojen.
105
V konkretnem primeru ne gre za dobavo za namene tožnikovih obdavčenih transakcij. Kot je bilo nesporno ugotovljeno, so bile storitve svetovanja po računih, na podlagi katerih je tožnik uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV izvedene v zvezi s prodajo tožnikovega poslovnega deleža avstrijskemu kupcu, prodaja poslovnega deleža pa po ZDDV-1 sodi med finančne transakcije, ki so oproščene plačila DDV. Povedano drugače, ker tožnik storitev, od katerih je odbijal vstopni DDV ni uporabil za namene obdavčenih transakcij (transakcija prodaje poslovnega deleža sodi med oproščene transakcije in se od njih ne obračuna izstopni DDV), se mu v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZDDV-1 pravica do odbitka DDV ne prizna.
120
Glede na opredelitev navideznih in prikritih poslov sodišče pritrjuje tožniku, da izpodbijana odločba v tem pogledu ni jasna oz. ne vsebuje vsega, kar bi za zaključek o tem, da je šlo v obravnavanem primeru za takšne (relativno navidezne) posle, morala vsebovati. Za sklep o navideznosti je namreč bistvena ugotovitev prave pogodbene volje strank; davčni organ mora ugotoviti okoliščine in namen pogodbenih strank, kar je v prvi vrsti dejansko vprašanje, ki se presoja na podlagi na podlagi različnih objektivnih dejstev in okoliščin, ki kot indici kažejo, ali je določen posel nastal ali ne, davčni organ pa mora na podlagi takšnega ugotovitvenega postopka ustrezno opredeliti oz. kvalificirati prikriti posel, ki sta ga stranki resnično sklenili, saj ga šele nato lahko obdavči skladno z davčnim zakonom.
700
Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicuje na ZMVN, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Določbe 193. člena ZUJF o davčni osnovi za davek na nepremično premoženje večje vrednosti se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v obravnavani zadevi pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.