801
Tožnik predmetnih vozil ni kupil za svoje potrebe oziroma jih niso kupili tožnikovi sorodniki za lastne potrebe, kot to navaja tožnik in kot to izhaja iz predloženih izjav. Iz tožnikovega ravnanja tudi po presoji sodišča izhaja, da je ta vozila kupil z namenom nadaljnje prodaje s ciljem pridobiti dobiček, kar pa podleže obdavčitvi po ZDDV-1. Tožnik je v letu 2007 preprodajal 9 rabljenih osebnih vozil in s prodajo dosegel obdavčljiv dohodek, čeprav za to ni imel registrirane dejavnosti in ni bil identificiran za namene DDV. Rabljena vozila, kupljena v drugi državi članici EU, so po vstopu Republike Slovenije v EU praviloma obdavčena z DDV v državi članici nakupa, razen če vozilo kupi davčni zavezanec, identificiran za namene DDV in je vozilo obdavčeno v državi njenega sedeža. V skladu z 78. členom ZDDV-1 bi moral tožnik davčnemu organu prijaviti dejavnost, od katere bi moral obračunavati in plačevati DDV od prodajne vrednosti vozil oziroma od ustvarjene razlike...
17
V obravnavani zadevi je pomembno, ali je toženka obveznost tožnice ugotovila upoštevaje mešano odpadno embalažo, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO, tj., ali je iz skupne količine pri izvajalcu javne službe od 1. 1. 2021 do 31. 1. 2021 zbrane mešane odpadne embalaže, izključena mešana odpadna embalaža tistih proizvajalcev, za katere je z Uredbo obveznost PRO izključena in je zato niso prenesli na DROE. Prav tako je pomembno, ali je bila celotna količina zbrana v mesecu januarju 2021, saj je v letu 2020 za odvoz s strani DROE neprevzete odpadne embalaže veljal 100.a člen ZUIZEOP, po katerem stroške ravnanja s to odpadno embalažo plača RS.
Obrazložitev izpodbijane odločbe je tako pomanjkljiva, da ni mogoče preizkusiti, ali so količine odpadne embalaže, za katero velja skupno izpolnjevanje obveznosti PRO, in količine, ki bi jih v tem obdobju morala prevzeti tožnica, pravilno ugotovljene.
298
Rok za izdajo odmerne odločbe v davčnem inšpekcijskem nadzoru, ki ga določa drugi odstavek 141. člena ZDavP-2, je instrukcijske in ne prekluzivne narave. Navedeni rok tudi ni materialni, temveč procesni rok. Davčni organ mora zato odločbo izdati tudi po poteku tega roka. Namen tega roka je, da se zaradi zahtevnosti inšpekcijskih postopkov zagotovi daljši rok za izdajo odločbe, kot ga določa splošna ureditev v 222. členu ZUP, in ne da bi odločbe po poteku roka sploh ne bilo več mogoče izdati.
130
Tožnik je bil sklenitelj zavarovanj avtomobilske odgovornosti za vsa vozila, ki so bila predmet preprodaje. Iz pogodb, ki jih je davčni organ pridobil v postopku nadzora, sledi, da je tožnik sklenitelj zavarovanj, in sicer kot zavarovalec in v večini primerov tudi kot zavarovanec in s tem kot lastnik vozila. Na preprodajo pa kaže kratko obdobje zavarovanj, npr. od nakupa do registracije. Zlasti pa je po presoji davčnih organov in tudi sodišča relevantno nesporno dejstvo, da so se prenašali bonusi, sprva iz zavarovanja tožnikov lastnih vozil v dobro zavarovanj vozil, ki so bila predmet preprodaje, ter v nadaljevanju med temi vozili, in da prenosom tožnik, kot nosilec zavarovanj po policah, ni nikoli ugovarjal.
641
V konkretnem primeru ni spora o tem, da odločba, s katero bi bilo ugotovljeno preplačilo dohodnine od dobička iz kapitala, ni bila izdana niti ni bila odpravljena odmerna odločba. Dohodnina torej ostaja plačana na podlagi ustrezne pravne podlage in s tem zakonito. To pa obenem pomeni, da ni podlage za vračilo davka na podlagi 97. člena ZDavP-2. Podlage za vračanje tudi ni, kot pravilno ugotavlja že drugostopni organ, na podlagi drugih določb ZDavP-2 oziroma drugih davčnih predpisov, saj primeri, ko bi bilo možno vračilo davka od dobička iz kapitala v zakonu niso posebej določeni. Analogija z uporabo določb o vračilu davka, ki jih vsebuje Zakon o davku na promet nepremičnin in s tem zakon, ki izrecno ureja drugo vrsto davka, pa po presoji sodišča ni možna.
363
V konkretnem primeru ni spora o tem, da odločba, s katero bi bilo ugotovljeno preplačilo dohodnine od dobička iz kapitala, ni bila izdana niti ni bila odpravljena odmerna odločba. Dohodnina torej ostaja plačana na podlagi ustrezne pravne podlage in s tem zakonito. To pa obenem pomeni, da ni podlage za vračilo davka na podlagi 97. člena ZDavP-2. Podlage za vračanje tudi ni, kot pravilno ugotavlja že drugostopni organ, na podlagi drugih določb ZDavP-2 oziroma drugih davčnih predpisov, saj primeri, ko bi bilo možno vračilo davka od dobička iz kapitala v zakonu niso posebej določeni. Analogija z uporabo določb o vračilu davka, ki jih vsebuje Zakon o davku na promet nepremičnin in s tem zakon, ki izrecno ureja drugo vrsto davka, pa po presoji sodišča ni možna.
354
Postopek davčnega inšpekcijskega nadzora se je začel skladno v tretjim odstavkom 135. člena ZDavP-2, to je z neposrednim dejanjem davčnega organa, medtem ko sta inšpektorici predhodno, to je 2. 7. 2014, le zbirali podatke. Pri pridobivanju podatkov davčni organ ni omejen na že začete davčne postopke, ampak je imel v tedaj veljavnih v določbah 13., 18. in 24. člena ZDS-1 zakonsko podlago za zbiranje podatkov v zvezi z blagajniškim poslovanjem tožnice. Med drugim sme davčni inšpektor po določbi 14. točke petega odstavka 18. člena ZDS-1 zbirati in pridobivati potrebna obvestila in podatke od oseb, ki bi utegnili biti koristni za preprečevanje in odkrivanje kršitev predpisov o obdavčenju.
758
V konkretni zadevi je prvostopenjski organ pri preverjanju formalnih pogojev za obnovo postopka, med katerimi je tudi pogoj, da je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana, ugotovil, da ta pogoj ni izpolnjen. Zato je prvostopenjski organ, na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP, ki se subsidiarno uporablja (2. člen ZDavP-2), tožnikov predlog za obnovo postopka pravilno zavrgel. Sodišče se strinja s presojo obeh davčnih organov, da okoliščina, na katero se predlog opira, to je novo dejstvo, ki ga tožnik uveljavlja s sklicevanjem na sodba kazenskega sodišča, na katero se sklicuje, ni verjetno izkazana. Glede na to, da je prvostopenjski organ tožnikovo vlogo obravnaval kot predlog za obnovo postopka, ki je bil končan z odločbo z dne 3. 4. 2012, ki pa ga je zavrgel (zaradi neobstoja formalnih pogojev), po presoji sodišča niso obstojali razlogi za meritorno odločanje o zahtevi za vračilo DDV.
491
Ugotovitev, da je tožeča stranka s sklenitvijo Pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 7. 3. 2005 in obvestilom dolžniku izgubila položaj upnika in s tem aktivno materialno legitimacijo za njeno uveljavljanje v sodnih postopkih, je po presoji sodišča pravilna in med strankama tudi nesporna. Vendar pa sodišče ugotavlja, da je v izpodbijani odločbi in odločbi o pritožbi v celoti neobrazloženo zavzeto pravno stališče, po katerem je do popravka obračunanega DDV davčni zavezanec upravičen le, če ima v času popravka položaj upnika, da je torej položaj upnika eden od pogojev za zmanjšanje obračunanega DDV, oziroma da izguba položaja upnika že sama po sebi, ne glede na okoliščine primera, privede do izgube pravice po citiranih določbah 39. člena ZDDV-1.
373
V predmetni zadevi je med strankama sporno, ali gre v obravnavanem obdobju za poslovanje tožnika s povezanimi osebami s tožnikom, v smislu določb točke 2 in 3 prvega odstavka 16. člena in 7. točke 74. člena ZDDPO-2, sporen je izračun transfernih cen za obravnavano obdobje in z izpodbijano odločbo dodatno naložen DDPO, akontacija DDPO ter obresti za obravnavano obdobje (primarna obdavčitev), sporna pa je tudi ugotovitev davčnega organa, da naj bi tožnik izplačal prikrito izplačilo dobička (7. točka 74. člena ZDDPO-2) in posledično odmera davčnega odtegljaja tožniku za predmetno obdobje (sekundarna obdavčitev). Za pravilno odločitev je v zadevi bistvenega pomena ugotovitev, ali gre v predmetni zadevi za poslovanje med povezanimi osebami, kot jih opredeljuje točka 2 in 3 prvega odstavka 16. člen ZDDPO-2, saj le v primeru ugotovitve, da gre v danem primeru za poslovanje med povezanimi osebami, pride do ugotavljanja transfernih cen in tudi do ugotavljanja morebitnega...