320
Ker tožnik v predpisanem roku davčnega dolga iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in DDV ni pravočasno poravnal, je prvostopenjski organ v skladu s prvim odstavkom 143. člena ZDavP-2 izdal sklep o davčni izvršbi.
30
Pri presoji, ali gre za enotno ali dve samostojni storitvi, je toženka pravilno izhajala iz sodne prakse SEU, po kateri je treba, kadar transakcija obsega skupek elementov in dejanj, upoštevati vse okoliščine, v katerih se opravi zadevna transakcija, da bi se ugotovilo, ali gre za dve ali več samostojnih storitev ali pa gre za enotno storitev. Pri tem je treba vsako storitev praviloma šteti za ločeno in neodvisno storitev, kot izhaja iz člena 1(2) drugi pododstavek Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost. Vendar se kot izjema od tega splošnega pravila transakcija, ki z gospodarskega vidika obsega eno samo storitev, ne sme umetno razdeliti, da se ni bi izkrivilo delovanja sistema DDV. Zato gre za enotno storitev, kadar je več elementov ali dejanj, ki jih davčni zavezanec opravi za svojo stranko, tako tesno povezanih, da objektivno sestavljajo eno samo nedeljivo gospodarsko storitev, katere razdelitev bi bila umetna. Od...
24
Zakon iz obveznosti plačila dohodnine izrecno izključuje le izplačilo odkupne vrednosti v primeru rednega prenehanja prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja zaradi pridobitve pravice do pokojnine, pod pogojem, da sredstva niso izplačana zavarovancu, temveč se v skladu s 352. in 353. členom ZPIZ-2 v enkratnem znesku prenesejo izplačevalcu pokojnine v imenu in za račun zavarovanca, ki sklene zavarovanje, po katerem zavarovanec pridobi pravico do doživljenjske mesečne pokojninske rente (5. točka 107. člena ZDoh-2).
30
Ni sporno, da je tožnici bila prisojena meseča renta zaradi izgubljenega dohodka za večletno obdobje, kot nadomestilo zaradi izgube na dohodku. Zato očitek tožbe, da tožnica ni dolžna plačati dohodnine od tako prejetega dohodka, nima podlage v ZDoh-2. Prejeti dohodek pa tudi ni mogoče upoštevati pri letnih odmerah dohodnine, kot zmotno meni tožnica, ko navaja, da bi bilo to zanjo bolj ugodno in da do davčnega bremena iz naslova rent v tem primeru sploh ne bi prišlo. Kot izhaja iz 15. člena ZDoh-2 se dohodek obdavči v davčnem obdobju, v katerem je bil dejansko prejet, kar pa je bilo v primeru tožnice v letu 2018. Zato je davčni organi v letu 2018 izplačani znesek rent zaradi izgube dohodka po sodni odločbi pravilno upošteval pri odmeri dohodnine za leto 2018. Za primere, ko je dohodek zavezancem iz delovnega razmerja v davčnem letu izplačan na podlagi sodne odločbe za preteklo leto ali več preteklih let, 120. člen ZDoh-2 narekuje uporabo instituta povprečenja.
81
V obravnavanem primeru je tožeča stranka v inšpiciranem obdobju, tj. v letu 2016, od svoje družbenice A. A. kupila lastni poslovni delež, in sicer 7,7665 % delež za kupnino v znesku 1.213.293 EUR. Šlo je torej za eno prodajo, pravne in ekonomske posledice, predvidene za nakup lastnih deležev, pa so tudi dejansko in obenem nesporno nastale, saj je tožeča stranka pridobila lastni poslovni delež, družbenica pa pravico do izplačila kupnine. V obravnavanem primeru ne more biti govora o umetnem konstruktu.
793
Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF, ki je podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, v neskladju z Ustavo. Ker je z uveljavitvijo Zakona o davku na nepremičnine 193. člen ZUJF prenehal veljati 1. januarja 2014, je Ustavno sodišče o ustavnosti zakona odločilo na podlagi 47. člena ZUstS. Takšna odločba ima učinek razveljavitve. Določba 193. člena ZUJF o davčni osnovi za davek na nepremično premoženje večje vrednosti se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi. V obravnavani zadevi to pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti. davek je bil torej tožnici odmerjen v nasprotju z zakonom, nepravilna uporaba materialnega prava pa narekuje odpravo izpodbijane odločbe.
687
Zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče RS razveljavilo, se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. V predmetni zadevi ni sporno, da je odločba, s katero je bil odmerjen davek na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013, postala dokončna 19. 12. 2014, po poteku roka za vložitev tožbe v upravnem sporu (18. 1. 2015) pa tudi pravnomočna. Razveljavitev določbe ZUJF na podlagi ustavne odločbe tako ne učinkuje na predmetno odločbo, učinka pa tudi nima na odločbe vseh drugih zavezancev, katerih odločbe o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti so do 7. 3. 2015 postale pravnomočne.
934
Po določbi 141. člena ZDavP-2 od dneva začetka postopka do izdaje odločbe ne sme poteči šest oziroma devet mesecev, če se davčna osnova ugotavlja z oceno. Navedeni rok, ki velja za organ, je instrukcijski in ne prekluziven.Cenitveni postopek je ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki davčnemu organu omogočajo določitev verjetne davčne osnove. Tako ugotovljena verjetna davčna osnova se zniža le, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. Kar pomeni, da za upoštevanje trditev zavezanca ni dovolj, da so verjetne, temveč morajo biti dokazane in s tem prepričljive oziroma takšne, da o njihovem obstoju ni razumnega dvoma. V davčnem postopku dokazovanje z listinami ni izključno, ima pa prednost že zaradi ekonomičnosti postopka, saj listinska dokumentacija omogoča hitro in zanesljivo ugotovitev relevantnih dejstev. Davčni organ mora, da se doseže čim večje ujemanje ocene z dejanskim stanjem, preveriti vse trditve...
327
Tožnik posojil v prijavi premoženja in na zaključnem razgovoru ni navedel. Prvič je omenil posojili po enem letu trajanja DIN v pisnih pojasnilih. Na podlagi vsebine sklenjenih pogodb ter okoliščin ob njihovi sklenitvi, davčni organ ugotavlja, da so okoliščine neobičajne in da vzbujajo dvom v resničnost danih posojil. Pri tem kot bistveno pomanjkljivost šteje, da ni dokazil o finačnem toku oziroma o dejanskem prejemu gotovine s strani tožnika, ter da ni izkazano dejstvo, da je tožnik ta denar še imel na dan 1. 1. 2007 in da je ta denar porabil za nakup mercedesa. Zato šteje posojilni pogodbi za neverodostojni listini in ocenjuje, da tožnik teh posojil v letu 2006 ni dobil (oz. prihranil) in da se zato ne priznata kot vir sredstev za nakup mercedesa v letu 2007.
33
Z izpodbijano odločbo so bile tožniku od davčnih obveznosti, ugotovljenih v ponovnem postopku davčnega nadzora, ki so že bile plačane pred izdajo odločbe v ponovnem postopku, obračunane obresti po noveliranem 95. členu ZDavP-2, tj. po 7 % letni obrestni meri, ki so bile višje od obresti, ki so bile od istih davčnih obveznosti tožniku obračunane za čas od poteka roka za plačilo davka do plačila davka po pravilih, ki so veljala v navedenem obrestovalnem obdobju, tj. po 12-mesečnem EURIBORju po predhodno veljavnem 95. členu ZDavP-2. Tako je bilo pri odmeri po izpodbijani odločbi materialno pravo napačno uporabljeno. Pri tem pa ni relevantno, kar izpostavlja toženka, da USRS v cit. odločbi ni sprejelo stališča glede namena 7 % obrestne mere, saj v konkretnem primeru, ne glede na njen namen, le-ta sploh ne bi smela biti uporabljena. V ponovnem postopku bi tožniku lahko bile obresti obračunane po višji obrestni meri po noveliranem 95. členu ZDavP-2 le, če davčna...