960
Obveznost obračuna in plačila DDV nastane takrat, ko je blago dobavljeno oziroma, ko je bila storitev opravljena (prvi odstavek 33. člena ZDDV-1) oz. ko je izpolnjen prvi od predhodno navedenih pogojev. Dejansko opravljena dobava blaga je tako eden od temeljnih pogojev za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Nacionalno sodišče mora v skladu z nacionalnimi dokaznimi pravili opraviti splošno presojo vseh elementov in okoliščin dejanskega stanja zadeve in ugotoviti ali ima družba pravico do odbitka vstopnega DDV. Le če iz te presoje izhaja, da je bila dobava blaga dejansko izvedena in da je družba to blago dejansko uporabila za potrebe svojih obdavčljivih dejavnosti, ji potem pravice do odbitka vstopnega DDV ni mogoče zavrniti.
379
Z začetkom postopka osebnega stečaja preneha legitimacija tožnika v upravnih postopkih, kot to določa 245. člen ZFPPIPP. Vsa pooblastila, tudi za zastopanje v upravnem postopku, v skladu z določbo 97. člena ZFPPIPP pridobi stečajni upravitelj. Na podlagi 386. člena ZFPPIPP stečajni upravitelj postane zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika tudi pri razpolaganju s premoženjem, ki spada v stečajno maso. To velja tako za razpolaganja, ki povečujejo stečajno maso, kot tudi za razpolaganja, ki zmanjšujejo stečajno maso. Na navedeni pravni podlagi je davčni organ po presoji sodišča pravilno ugotovil, da tožnik ni aktivno legitimiran za vložitev pritožbe zoper odmerno odločbo.
81
Glede dolgov tožnika ne obstoja izvršilni naslov, tožnik pa se z rubežem terjatve tudi ni strinjal, saj je obstoju terjatve v postopku ves čas obrazloženo ugovarjal – zatrjeval je namreč, da dolžniku ne dolguje ničesar in da je dolžnikova terjatev do tožnika prenehala in sicer na podlagi pobota medsebojnih terjatev ter na podlagi cesij. S tem, ko je davčni organ v okviru odločanja o ugovoru tožnika po 174. členu ZDavP-2 sam odločal o zapadlosti ter o obstoju dogovora o obveznosti sklenitve pobota in s tem tudi o obstoju terjatve davčnega dolžnika do tožnika kot o predhodnem vprašanju, je bila tožniku kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.
86
Legalnost objekta je treba presojati po vseh predpisih o graditvi objektov, veljavnih v času njegove izgradnje, kot tudi po predpisih, veljavnih v času izdaje izpodbijanega akta.
Iz relevantnih materialnopravnih predpisov izhaja, da bi investitor za postavitev predmetne ograje na mejo potreboval soglasje soseda. Desti odstavek 6. člena OLN 2007 namreč ne določa, da morajo biti ograje postavljene na mejo, temveč zgolj, da so lahko postavljene na parcelni meji. To pa po mnenju sodišča ob upoštevanju prve alineje 2. točke 20. člena Pravilnika pomeni (glede na to, da z izvedbenim prostorskim aktom ni predpisan odmik od meje sosednjih zemljišč, temveč zgolj možnost, da se ograje postavijo na parcelni meji), da morajo biti ograje od sosednjih zemljišč oddaljene najmanj 0,5 m; če pa je odmik manjši, kot je tudi v obravnavanem primeru, pa mora investitor pridobiti pisno soglasje lastnika sosednjega zemljišča – v tej zadevi tožnikovo soglasje, ki ga, kar ni...
32
Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da gre za očitno kršitev materialnega zakona, če jo je, glede na z odločbo ugotovljeno dejansko stanje, mogoče ugotoviti neposredno, ne pa tudi v primeru, če jo je mogoče ugotoviti posredno, s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja, na katero se odločba opira. Z nadzorstveno pravico glede na navedeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS ni mogoče posegati v pravnomočno odločitev davčnega organa na način, da bi šele posredno, po preverjanju pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ugotavljali tudi morebitno posledično napačno uporabo materialnega prava.
671
davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 se odmeri, če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec – fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec – fizična oseba, oziroma s trošenjem davčnega zavezanca – fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca – fizične osebe. davek se odmeri od ugotovljene razlike med vrednostjo premoženja (zmanjšane za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja), sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo.Po določbah 77. člena ZDavP-2 je dokazovanje z listinami prednostno, ne pa izključno. Sodišče ni sledilo predlogu tožnika za dokazovanje z izvedencem finančne stroke, ki ga tožnik,...
804
Izpodbijani sklep o davčni izvršbi ima vse predpisane sestavine ter je izdan na podlagi veljavnih izvršilnih naslovov - to so izvršljiv obračun davka od dohodkov pravnih oseb in izvršljivi obračuni DDV, pri vseh je naveden datum izvršljivosti in znesek dolgovanega davka za posamezna obračunska obdobja. Tožnica ne more uspeti s sklicevanjem na pobot in s tem na prenehanje oziroma neobstoj tistih obveznosti iz sklepa, ki se nanašajo na DDV. Za pobot namreč ne zadostuje izkazano preplačilo DDV in vložena zahteva za vračilo, kot meni tožnica, ampak do pobota oziroma do prenehanja obveznosti po obračunih pride šele ob vračilu davka. V konkretnem primeru pa se v zvezi z vračilom DDV šele izvaja davčni inšpekcijski nadzor. Tožnica tudi ne more uspeti z ugovori, ki se nanašajo na vračanje davka oziroma na inšpekcijski postopek, ki teče v tej zvezi, saj gre za postopka, ki se vodita ločeno od izvršbe. Zato morebitne nepravilnosti, storjene v teh postopkih, ne vplivajo...
324
Med strankama je v predmetni zadevi sporno, ali je Sklad tožniku pravilno naložil plačilo prispevka za obravnavano obdobje v skladu s prvim odstavkom 62. člena ZZRZI in 3. členom Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov, veljavne v obravnavanem obdobju, pri čemer je upošteval kvoto v višini 6% in ne v višini 2%, kot to ugovarja tožnik v tožbi. Določba 3. člena v obravnavanem obdobju veljavne Uredbe po presoji sodišča ni bila v nasprotju z ZZRZI, kot to ugovarja tožnik v tožbi. V obravnavani zadevi je sporno tudi vprašanje, ali je v primeru, ko sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek rok 30 dni od dneva, ko je upravni organ dobil sodbo sodišča za izdajo novega upravnega akta, določen v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1 prekluzivni ali pa instrukcijski. Ta rok je instrukcijske narave in ni prekluzivni rok. V skladu z določbami ZZRZI, za obračunavanje in plačevanje obveznosti po tem zakonu, se uporabljajo...
317
Toženka je pravilno pojasnila način vročanja pravni osebi. Po tretjem odstavku 85.a člena ZDavP-2 davčni organ vloži dokument, ki ga je treba vročiti v portal e-davki in prek njega obvesti zavezanca za davek, da je prejel dokument, ki mu ga je treba vročiti. Informativno sporočilo o elektronsko odloženem dokumentu zavezanec za davek prejme tudi na elektronski naslov, če ga je sporočil organu e-davki. Glede na navedeno sodišče ne sledi razlogom tožnika kot relevantnim, da ni imel dostopa do portala e-davki, saj ima možnost prejemati informativno sporočilo o elektronsko odloženem dokumenti na svoj elektronski naslov.
32
Zgolj dejstvo, da je na podlagi navedenega posla družbenik kot prodajalec dela poslovnega deleža tožnika zavezan plačati manj davka od prejete kupnine za prodan poslovni delež tožnika kot v primeru, če bi mu bil izplačan dobiček, ne omogoča uporabe četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, saj taka posledica ne pomeni neupravičene davčne koristi.
Nakup lastnih poslovnih deležev je sicer mogoče šteti za prikrito izplačilo dobička, vendar le v primeru, da sta kumulativno izpolnjena pogoja kvalificirane udeležbe v kapitalu oz. drugega načina obvladovanja družbe (kar v obravnavani zadevi ni sporno) in da je bila kupnina za lastni poslovni delež višja od primerljive tržne cene. Davčni organ morebitne razlike med tržno in pogodbeno določeno ceno za nakup obravnavanega dela poslovnega deleža tožnika v konkretnem postopku ni ugotavljal, saj je izhajal iz napačnega materialnopravnega izhodišča in je posledično dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno....