Tožnik svojih obveznosti prostovoljno ni poravnal, zato je davčni organ utemeljeno začel davčno izvršbo.

V izreku izpodbijanega sklepa so navedeni izvršilni naslovi, datumi izvršljivosti ter neporavnani zneski davka in zamudne obresti od teh zneskov. Stroški izvršbe so bili tožnici obračunani le enkrat, podlaga za njihov obračun pa je 152. člen ZDavP-2 v zvezi s 66. členom Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku, kar je pravilno pojasnil upravni organ druge stopnje. ZDavP-2 ne predvideva izdaje opomina pred izvedbo davčne izvršbe, pač pa je podlaga zanjo le izvršilni naslov.

Davčna osnova za odmero davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 je ugotovljena razlika med vrednostjo premoženja (zmanjšano za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja), sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo. Cenitev je ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki davčnemu organu omogočajo določiti verjetno davčno osnovo. Z oceno določena davčna osnova se zniža, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. Verjetno izkazana dejstva za znižanje davčne osnove ne zadoščajo. ZDavP-2 v 5. členu davčnemu organu ne nalaga, da mora po uradni dolžnosti iskati dejstva, ki so za zavezanca ugodna, saj je dokazno breme na zavezancu. Določba 6. člena ZDavP-2, po kateri v dvomu odloči v korist zavezanca, davčnega organa ne zavezuje, da bi nedokazana dejstva štel za dokazana.