Nosilni razlog davčnih organov za davčno nepriznanje odhodkov iz naslova slabitve zemljišč je, da tožnik poštene vrednosti, zmanjšane za stroške prodaje, in vrednosti pri uporabi, v okviru ugotavljanja nadomestljive vrednosti, ni ugotavljal za isto vrsto sredstev. Zaradi napačne metode tožnik s cenitvami, ki jih je uporabil v okviru testa slabitve, ni uspel ustrezno izkazati nadomestljive vrednosti sredstev, kot to vrednost določata SRS 1.33 (2006) in MRS 36, posledično pogoji za davčno priznanje odhodkov po tretjem odstavku 12. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2), tudi po presoji sodišča, niso izpolnjeni.

Sodišče pritrjuje stališču tožnika, da iz zakonskega besedila 162. člena ZDO ne izhaja, da bi bil pogoj za začasno davčno oprostitev plačila davka od premoženja za prve lastnike novih stanovanjskih hiš oz. stanovanj in garaž, za 10 let (kar zavezanec uveljavlja z vlogo, ki jo vloži pri davčnemu organu) prijavljeno stalno prebivališče niti dejansko bivanje prvega lastnika v zadevni nepremičnini, za katero se uveljavlja začasna oprostitev navedenega plačila davka. Oprostitev je uvedena kot osebna oprostitev in se zato prizna le prvim lastnikom, ne pa nasploh novim lastnikom, ki niso prvi lastniki.

Pojem opravičljivih razlogov za zamudo iz tretjega odstavka 238. člena ZUP zajema položaje, ko stranka brez svoje krivde ni mogla navesti novih dejstev in dokazov pred izdajo prvostopenjskega upravnega akta. Pri tej presoji se uporablja merilo povprečno skrbnega posameznika (pri pravnih osebah merilo dobrega gospodarstvenika) in ali bi se ta okoliščinam, ki so preprečevale seznanitev z dejstvi in dokazi, lahko izognil.