V izpodbijani odločbi je prišlo do nepravilne uporabe četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, s tem ko se je korigiralo stanje tožnikovega premoženja na začetku in na koncu inšpiciranega obdobja za terjatve, katerih obstoj ni sporen. Uporaba četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 ob ugotovljeni davčni zlorabi bi vodila v korekcijo nabavne vrednosti delnic ob končni odsvojitvi kapitala, v kolikor pravica do odmere po pravilih iz 125. in 126. člena ZDavP-2 še ni zastarala.

V zadevi ni sporno, da je bila izpodbijana odločba v ponovljenem postopku izdana po uveljavitvi novele ZDavP-2J. Tožnica je davčno obveznost plačala 26. 11. 2014, to je pred izdajo odločbe v ponovljenem postopku. Z odločbo z dne 21. 5. 2018, spremenjeno z odločbo Ministrstva za finance z dne 19. 12. 2019, so ji bile od davčne obveznosti, ugotovljene v ponovnem postopku, obračunane obresti po noveliranem 95. členu ZDavP-2, tj. po 7 % letni obrestni meri. Ta pa je višja od obrestne mere, po kateri so ji bile obresti obračunane v prvotnem postopku.

Načelu enakosti ustreza samo takšna normativna različnost, ki ustreza različnosti dejanskih stanj, s tem da razlikovanje ne sme biti arbitrarno in mora predpis v okviru svojega namena izbrati sredstva, sorazmerna ugotovljeni različnosti položajev, ki so podlaga za normativno razlikovanje. Ne zadošča torej, da je izbrani kriterij razlikovanja v razumni povezavi s predmetom različnega pravnega urejanja. Tudi uporaba izbranega kriterija mora prestati preizkus razumnosti na način, da do konca izpelje logiko, ki opravičuje razlikovanje: višina dodatne obremenitve mora biti v razumnem sorazmerju z višjo uporabnostjo, ki jo prinaša boljša lega zemljišča. Upravno sodišče ne bi smelo ugotoviti le, da je izbrani kriterij razlikovanja (lega zemljišč v povezavi z zagotovljenimi elementi komunalne opremljenosti) v razumni povezavi s predmetom različnega pravnega urejanja (razdelitev zemljišč po območjih), ampak bi moralo ugotovljeno logiko razlikovalnih kriterijev...