V zvezi z navedbo tožnice, da je organ odločanja ni zaslišal, sodišče pojasnjuje, da zakon predvideva, da lahko organ odloči v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ki predstavlja izjemo od splošnega načela zaslišanja strank. To lahko stori, kadar se da ugotoviti stanje zadeve na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, kot je bilo tudi v predmetni zadevi. Vendar pa zakon tudi v tem primeru določa še nadaljnji pogoj, če "samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi" (2. točka prvega odstavka 144. člena ZUP). Sodišče sodi, da je organ utemeljeno odločal po skrajšanem ugotovitvenem postopku na podlagi uradnih podatkov, saj je očitno, da z odločitvijo tj. da se postopek davčne izvršbe delno ustavi ni prišlo do posega v njene pravice in pravne koristi, zato posebna procesna dejanja niso bila potrebna za zavarovanje pravic in pravnih koristi tožnice, da bi ta morala imeti pravico izjaviti se.

Davčni organ je pravilno uporabil pooblastilo iz 101. člena ZDavP-2, ko je odločal v tej zadevi po prostem preudarku in da je izpodbijano odločbo izdal v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je pooblastilo dano, da tudi ob izpolnjevanju formalnih pogojev, ki jih določa Pravilnik, zahtevo za odpis ali delni odpis zavrne, če ugotovi, da odpis ne bi bil v skladu z namenom tega instituta, pri čemer je upošteval vse okoliščine konkretnega primera, med drugim tudi, da je tožnik v letu 2016 razpolagal z večjimi vsotami denarja, da je solastnik dveh nepremičnin in lastnik ene nepremičnine, kar je v izpodbijani odločitvi tudi ustrezno pojasnjeno.

Spremenjeno materialnopravno stališče toženke namreč temelji na (novo ugotovljenem) stališču sodne prakse SEU glede razlage Direktive o DDV. V teh okoliščinah je zato poseg v odmerno odločbo po nadzorstveni pravici utemeljen tudi, če v njej niso ugotovljena vsa dejstva, ki tvorijo dejansko stanje in vodijo do uporabe pravilnega materialnega prava oziroma, ko bi se za to, da bi se materialno pravo pravilno uporabilo, posamezna dejstva morala šele ugotoviti. Gre namreč za primer, ko teža kršitve materialnega prava narekuje uporabo izrednega pravnega sredstva tudi, če bi bilo na tej podlagi šele treba dopolniti ugotovitve dejanskega stanja.