Z izpodbijano odločbo se ugotavlja t.i. subjektivni element (objektivne okoliščine, ki dokazujejo tožnikovo védenje o sodelovanju pri transakcijah, ki so del utaje DDV), ki ga je organ kot pravni standard v obravnavanem primeru napolnil s tem, da so bili prejeti računi madžarskega dobavitelja nepravilno številčeni in sestavljeni, da so bila plačila vršena z gotovino, o plačilu pa ni bilo dokazov, da tožnik ni poznal imen oseb, s katerimi je sklepal posle, da ni bilo dokazov o prevzemu in prevozu vozil, da se na naslovu dobavitelja nahajajo stanovanje hiše, da ni bil jasen kraj glede prevzema vozil.

Dolgovane obveznosti, katerih odpis predlaga tožeča stranka, imajo naravo akontacije davka oziroma davčnega odtegljaja, zakon pa za te vrste davčne obveznosti odpisa ne dopušča. Okoliščine, ki jih v tožbi navaja tožeča stranka, zato ne vplivajo na drugačno odločitev. Slabo finančno stanje in druge okoliščine se namreč upoštevajo samo v primeru, če je odpis dovoljen, v obravnavani zadevi tožeče stranke pa ne gre za tak primer, saj, kot je bilo že obrazloženo, zakon odpisa davčnega dolga v primeru, kot je primer tožeče stranke, ne dovoljuje.

Tretji odstavek 125. člena ZDavP-2 določa, da pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati (relativni rok), pri čemer tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o kateri je bil tožnik obveščen (drugi odstavek 126. člena ZDavP-2) in začne po pretrganju zastaranje znova teči ter se čas, ki je potekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok (četrti odstavek 126. člena ZDavP-2). Izpodbijani sklep o izvršbi je bil izdan 11. 1. 2018 (vročen 30. 1. 2018), kar pomeni, da je izdan v danem petletnem roku od dneva pretrganja zastaranja in v danem desetletnem absolutnem roku od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči.