Podlaga za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča je opredelitev nepremičnine za stavbno zemljišče v občinskih prostorskih aktih, njena komunalna opremljenost (oziroma možnost doseči tako opremljenost) in podatki iz zemljiškega katastra, zato njena dejanska uporaba ni bistvena. Uporaba, delitev in razpolaganje z nepremičnino v preteklosti na odločitev sodišča nima vpliva, prav tako vprašanje spremembe parcelnih meja, njihovo združevanje in razdruževanje, ki je v domeni pristojnih geodetskih organov.

Ker ZDavP-2 v 1. točki drugega odstavka 145. člena med izvršilnimi naslovi, na podlagi katerih se opravi davčna izvršba, navaja izvršljivo odločbo o odmeri davka, nima prav tožnik, ko navaja, da je mogoče začeti davčno izvršbo le zoper izvršilni naslov, ki ga izda sodišče v sodnem postopku. Slabo finančno stanje tožnika ni ovira za vodenje izvršilnega postopka ob upoštevanju zakonskih omejitev iz 159. člena in 160. člena ZDavP-2, kot je to tožniku pravilno pojasnil tudi pritožbeni organ.

Rubež denarne terjatve, ki jo ima davčni dolžnik do svojega dolžnika, je kot izvršilno sredstvo torej bistveno omejen - pogojen z obstojem izvršilnega naslova ali s soglasjem oziroma odsotnostjo ugovora tretje osebe (dolžnikovega dolžnika).