Sporen je obstoj okoliščin, v katerih so bile transakcije (prodaje) poslovnih deležev, ki se primerjajo, izvedene. Tožnik namreč v svojih vlogah izpostavlja vprašanje zastave drugega poslovnega deleža in iz tega izvirajoče možnosti stečaja cele družbe (A.) kot pomembno okoliščino, ki je obstajala v času, ko je svoj delež odsvojil in ki je že v času prve prodaje drugega deleža in še zlasti pri tretji prodaji ni bilo več. Teh okoliščin pa davčni organ ne presodi in ne sprejme predlogov za zaslišanje prič, ki bi lahko izpovedale o okoliščinah, v katerih je bil odsvojen tožnikov delež in s tem o takratnih možnostih njegove prodaje. Primerljivost okoliščin transakcij je namreč treba ugotavljati za čas, ko so se transakcije izvedle. Pri tem ne gre za ugotavljanje subjektivnih okoliščin, temveč za objektivne okoliščine, za katere se trdi v tožbi, da so bile različne ob zadevni prodaji tožnikovega deleža in ob prodaji drugega poslovnega deleža nepovezani...

O priglasitvi ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov se ne odloča z upravnim aktom - odločbo, takšne vloge nima niti označitev v davčnem registru. Zato sodišče zavrača kot neutemeljeno zahtevo tožnika, da se označba zavezanca v davčnem registru šteje za odločitev v upravni (davčni) zadevi, in posledično trditev, da je bilo v zadevi dvakrat odločeno ter s tem kršeno načelo ne bis in idem. V obravnavani zadevi gre za vprašanje, kako razumeti zakonsko ureditev, konkretno besedno zvezo „prihodki iz dejavnosti, ugotovljeni po pravilih o računovodenju“. Po presoji sodišča je lahko uporaba tega besedila le dobesedna, saj je določba izrecna in kaže na namen zakonodajalca, da se prav v tem in takšnem primeru ugotavljanja prihodkov uporabijo določbe SRS in ne ureditev oziroma uporaba tistih določb zakona (ZDoh-2), ki se nanašajo na ugotavljanje višine davčne osnove. Prav ta izrecno drugačni pristop je odločilen za njihovo...

Namen strank je bil, da si investitor, ki mu je izgradnja komunalne infrastrukture v interesu, sam izgradi potrebno infrastrukturo, ki jo nato brezplačno prenese na občino, v zameno za to pa mu ni treba plačati komunalnega prispevka. Zato ni logično, da bi končno breme DDV nosila občina.