V času izdaje izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi so bili izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj je obstajal veljaven izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti, iz katerega izhaja datum izvršljivosti, tožeča stranka pa do dneva izdaje sklepa o izvršbi svoje obveznosti ni poravnala. S pritožbo zoper sklep o izvršbi pa ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, naloga davčnega organa namreč je le, da preveri, ali izvršilni naslov izpolnjuje zakonske pogoje in na tej podlagi začne postopek davčne izvršbe.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je materialnopravno pravilno stališče v izpodbijani sodbi, da določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2, ki ureja poseben postopek odmere davka od nenapovedanih dohodkov, ne dopušča uveljavljanja ugovora absolutnega zastaranja po posameznih virih oziroma vrstah nenapovedanih dohodkov.

Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi prvostopenjski davčni organ ugotavljal kakršnekoli okoliščine, ki bi narekovale zaključek, da se tožnik ukvarja z osnovno kmetijsko oz. gozdarsko dejavnostjo. Ravno nasprotno, davčni organ je ugotovil, da tožnik ni lastnik spornih 11 parcel, ne navaja pa davčni organ, da bi bil tožnik lastnik, zakupnik ali druge vrste uporabnik nepremičnin, ki bi bile relevantne.