Dolgovane obveznosti, katerih odpis predlaga tožeča stranka, imajo naravo akontacije davka oziroma davčnega odtegljaja, zakon pa za te vrste davčne obveznosti odpisa ne dopušča. Okoliščine, ki jih v tožbi navaja tožeča stranka, zato ne vplivajo na drugačno odločitev. Slabo finančno stanje in druge okoliščine se namreč upoštevajo samo v primeru, če je odpis dovoljen, v obravnavani zadevi tožeče stranke pa ne gre za tak primer, saj, kot je bilo že obrazloženo, zakon odpisa davčnega dolga v primeru, kot je primer tožeče stranke, ne dovoljuje.

Tretji odstavek 125. člena ZDavP-2 določa, da pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati (relativni rok), pri čemer tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o kateri je bil tožnik obveščen (drugi odstavek 126. člena ZDavP-2) in začne po pretrganju zastaranje znova teči ter se čas, ki je potekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok (četrti odstavek 126. člena ZDavP-2). Izpodbijani sklep o izvršbi je bil izdan 11. 1. 2018 (vročen 30. 1. 2018), kar pomeni, da je izdan v danem petletnem roku od dneva pretrganja zastaranja in v danem desetletnem absolutnem roku od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči.

Sodišče ne sledi tožnikovim ugovorom, da je bila predmetna posojilna pogodba zgolj formalno sklenjena med zapustnico in B., dejansko pa je bil nosilec vseh koristi, pravic in obveznosti iz tega posojila tožnik. Kot je tožniku pravilno pojasnil že pritožbeni organ je davčni organ v odmernem postopku tožniku odmeril davek na dediščino na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju, iz katerega pa nesporno izhaja prehod zapuščine iz zapustnice na tožnika v višini 162.000,00 EUR.