Tožeča stranka pri sklepanju obravnavanih pogodb ni sledila osnovnemu namenu, za katerega se ustanavljajo gospodarske družbe, to je doseganju dohodkov in dobička iz poslovanja in da je bil namen tožeče stranke, da s številnimi medsebojno povezanimi transakcijami, s katerimi je preko posojilnih pogodb prelivala sredstva med povezanimi osebami, zabriše izvor kapitala, ter z zapletenimi transakcijami oteži vpogled v poslovanje. Utemeljen je tudi poudarek, da tožeča stranka ni pojasnila, v čem je ekonomski namen opisanih ravnanj, ko povezane osebe ena drugi v dolgi verigi posojajo sredstva, pri čemer posojilojemalka praviloma sredstva plasira kot posojilo naprej naslednji povezani osebi. Dejstvo, da je A.A. neposredni ali posredni lastnik oz. upravljavec v obravnavanih transakcijah udeleženih družb, ni sporno. Takšna povezanost pa tudi po presoji sodišča omogoča usklajeno delovanje, katerega cilj je izključno zniževanje davčne osnove in s tem davčne obveznosti A.A. s...

Med strankama ni sporno, da je bila obravnavana davčna obveznost, ki je bila zavarovana z izpodbijanim začasnim sklepom o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti, izpolnjena oziroma plačana. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju sodišče tožnikovemu tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanega začasnega sklepa o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti ni ugodilo, saj je izpodbijani sklep prenehal že po samem zakonu na podlagi prvega odstavka 121. člena ZDavP-2. Po povedanem si tožnik s tožbo v delu, ki se nanaša na odpravo izpodbijanega sklepa, ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Ugotovitev obstoja pričakovane davčne obveznosti in višine sta vsebinska pogoja za izdajo sklepa o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti. Davčni organ se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa do vseh tožnikovih ugovorov glede obstoja davčne obveznosti (navideznosti posla) in tudi glede višine (da je davčni dolg poravnal) v postopku ni v...

Z dnem izbrisa iz sodnega poslovnega registra je tožeča stranka prenehala obstajati brez pravnega naslednika in je s tem izgubila sposobnost biti stranka postopka (76. člen ZPP). Po navedenem gre za pomanjkljivost tožbe, ki je ni mogoče odpraviti, zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi petega odstavka 81. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.