Davčni organ ni pojasnil, za kakšno zlorabo naj bi šlo v obravnavanem primeru in v čem naj bi tožnik v obravnavanih primerih posloval drugače kot sicer. V izpodbijani odločbi ni dovolj konkretno obrazloženo, katere (dejanske) ugotovitve, ki jih davčni organ sicer obširno našteva za vsakega od tožnikovih dobaviteljev, utemeljujejo neizpolnjevanje posameznih pogojev za odbitek (tj. iz izpodbijane odločbe ne izhaja jasno za primer DDV po vsakem posameznem računu, zakaj, tj. zaradi katerega od omenjenih štirih razlogov se tožniku ne prizna pravica do odbitka, temveč so ti razlogi kar samo navrženi, brez konkretizacije, na katerih dejanskih okoliščinah so utemeljeni, in na katere račune se nanašajo), tega pa tudi drugostopenjski davčni organ ni saniral.

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. Ali objektivni indici v obravnavanem primeru omogočajo zaključek, da je izpolnjen subjektivni pogoj védenja tožnika o davčni goljufiji, ki je nastala s strani drugega davčnega zavezanca višje v verigi? 2. Ali je šlo pri zavrnitvi tožnikovih dokaznih predlogov po zaslišanju prič za prejudiciranje vsebine in pomena navedenih dokazov ter sta bili s tem tožniku kršeni pravici do poštenega sodnega postopka in do izjave v postopku?

Davčni zavezanec v postopku zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti lahko ugovarja sami pričakovani davčni obveznosti, kot tudi njeni višini, davčni organ pa se mora do teh ugovorov opredeliti. V nasprotnem primeru je davčnemu zavezancu onemogočena celovita presoja izpolnjevanja zakonsko določenih pogojev iz drugega odstavka 111. člena ZDavP-2, na podlagi katerega je davčni organ izdal izpodbijani sklep.