V izreku je prvostopenjski organ le delno povzel prvi odstavek 19. člena Uredbe o odpadnih nagrobnih svečah ter se skliceval na predpisane deleže prevzemanja odpadnih nagrobnih sveč pri izvajalcih javne službe zbiranja in upravljavcih pokopališč. Iz izreka pa določno ne izhaja, od katerih izvajalcev javnih služb in upravljavcev pokopališč mora tožnica zagotoviti prevzem in obdelavo odpadnih nagrobnih sveč ter v kakšnih količinah. Izrek izpodbijane odločbe je zato v nasprotju z določbo šestega odstavka 213. člena ZUP, saj vsebuje le reference na pogoje predpisa.

Tožnik je od dveh svojih družbenikov po Pogodbi o odsvojitvi poslovnih deležev odkupil dva poslovna deleža in za deleža v letu 2017 izplačal kupnino v znesku 770.000,00 EUR. Šlo je torej za eno prodajo vsakega družbenika družbi, pravne in ekonomske posledice, predvidene za nakup lastnih deležev, pa so tudi dejansko in obenem nesporno nastale, saj je tožnik pridobil lastna poslovna deleža, družbenika pa pravico do izplačila kupnine. Čeprav je mogoče pritrditi razlogom v izpodbijani odločbi in toženi stranki, da tudi po sklenitvi spornega pravnega posla v družbi tožnika ni prišlo do bistvenih sprememb v razmerju med tožnikom in družbenikoma, nakup lastnega poslovnega deleža sam po sebi ni vsebinsko prazen, umeten pravni konstrukt, ki bi lahko vodil do uporabe četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.

Četrti odstavek 41. člena ZDoh-2 tožnici daje pravico do znižanja davčne osnove za v tem členu določene dejanske stroške, pogojevanje te pravice z roki iz prvega in drugega odstavka 289. člena ZDavP-2 pa v okoliščinah tega primera privede do tega, da tožnica ni v enakem položaju z davčnim zavezancem, ki to pravico pridobi v postopku ugovora zoper informativni izračun, torej v postopku, ko s strani davčnega organa že v informativnem izračunu prejme informacijo o davčni obravnavi dohodka.