Baza informacij za delovanje Partnerjev Mreže Modro Poslovanje

Iz teh razlogov je Sodišče (deseti senat) razsodilo:

Člen 3(3) Direktive Sveta 92/12/EGS z dne 25. februarja 1992 o splošnem režimu za trošarinske proizvode in o skladiščenju, gibanju in nadzoru takih proizvodov in člen 1(3) Direktive Sveta 2008/118/ES z dne 16. decembra 2008 o splošnem režimu za trošarino in o razveljavitvi Direktive 92/12 je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta temu, da se glede proizvodov, ki ne spadajo na področje uporabe teh direktiv, kakršna so mazalna olja, ki se uporabljajo za drug namen kot za pogonsko gorivo ali kot gorivo za ogrevanje, določi davek, ki je urejen z enakimi pravili, kot so tista iz ureditve usklajene trošarine, na katero se nanašata navedeni direktivi, če to, da se v zvezi z zadevnimi proizvodi pobira ta davek, pri trgovanju med državami članicami ne povzroči formalnosti, povezanih s prestopom meje.

Člena 7(2) in 8(6) Direktive Sveta 2011/64/EU z dne 21. junija 2011 o strukturi in stopnjah trošarine, ki velja za tobačne izdelke, je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni določbi, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki ne določa enake najnižje trošarine za vse cigarete, ampak najnižjo trošarino, ki velja samo za cigarete z nižjo drobnoprodajno ceno od cigaret iz najbolj prodajane cenovne kategorije.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

1.      Francoska republika z uporabo nižje stopnje davka na dodano vrednost za dobavo digitalnih ali elektronskih knjig ni izpolnila svojih obveznosti iz členov 96 in 98 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2010/88/EU z dne 7. decembra 2010, v povezavi s prilogama II in III k navedeni direktivi in Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 282/2011 z dne 15. marca 2011 o določitvi izvedbenih ukrepov za Direktivo 2006/112.

2.      Francoska republika nosi svoje stroške in se ji naloži plačilo stroškov Evropske komisije.

3.      Kraljevina Belgija nosi svoje stroške.

1.      Člena 138(1) in 139(1), drugi pododstavek, Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2010/88/EU z dne 7. decembra 2010, je treba razlagati tako, da nasprotujeta temu, da v okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, davčna uprava države članice ne prizna pravice do oprostitve davka na dodano vrednost iz naslova dobave znotraj Skupnosti, ker pridobitelj ni bil identificiran za ta davek v drugi državi članici in ker dobavitelj ni dokazal avtentičnosti podpisa na dokumentih, ki jih je predložil v utemeljitev svojega obračuna v zvezi z domnevno oproščeno dobavo, niti tega, da je bila oseba, ki je podpisala te dokumente v pridobiteljevem imenu, pooblaščena za njegovo zastopanje, čeprav so bila dokazila, ki utemeljujejo pravico do oprostitve, ki jih je dobavitelj predložil v utemeljitev svojega obračuna, v skladu s seznamom dokumentov, ki jih je treba predložiti tej upravi, določenim z nacionalnim pravom, in jih je ta uprava sprva sprejela kot dokazila, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

2.      Člen 138(1) Direktive 2006/112, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2010/88, je treba razlagati tako, da ima neposredni učinek, tako da se lahko davčni zavezanci sklicujejo nanj pred nacionalnimi sodišči proti državi, da bi dosegli oprostitev davka na dodano vrednost iz naslova dobave znotraj Skupnosti.