351
Prvostopenjski organ in toženka kot razlog za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV navajata (tudi) neizpolnjevanje četrtega pogoja iz točke 29. te sodbe, saj ugotavljata, da v obravnavani zadevi obstajajo objektivne okoliščine, ki jih navajata in ki kažejo na subjektivni element na strani tožnika. Po presoji sodišča je to ključni razlog za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV tožniku. Sodišče se s presojo obeh davčnih organov, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri odbitku, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali koga drugega višje v dobavni verigi, strinja.
518
Nerezident je zavezan za davek od dohodkov, ki imajo vir v Sloveniji. Dohodki se obdavčujejo v obsegu in na način, kot je določeno s tem zakonom (4. člen) ZDDPO-2. Kot dohodek in s tem predmet obdavčitve po tem zakonu so v 2. točki 11. člena določeni tudi dohodki rezidenta in nerezidenta iz (prvega odstavka) 70. člena tega zakona, za katere je določena obveznost davčnega odtegljaja. Osnova za davčni odtegljaj je vsak posamezen dohodek (peti odstavek 12. člena). Pojem „dohodek“ uvaja ZDDPO-2 zgolj za potrebe obdavčitve, saj ne ureja zgolj obdavčitve dobička pravnih oseb, temveč tudi posamezne davčne vire, ki so predmet obdavčitve. Ti so kot predmet obdavčitve in s tem kot „dohodek“ iz trinajstega odstavka 8. člena ZDDPO-2 konkretizirani v prvem odstavku 70. člena ZDDPO-2, ki med dohodke, ki so predmet obdavčitve z davčnim odtegljajem, uvršča tudi plačila za storitve, če so plačila opravljena osebam, ki imajo sedež ali kraj...
357
Sodišče se strinja z dokazno oceno davčnega organa, da so v obravnavanem primeru obstajali objektivni elementi, na podlagi katerih bi tožnik moral vedeti, da ne gre za običajno poslovno prakso, pa kljub temu ni izvedel dodatnih preverjanj, na podlagi katerih bi se prepričal, da transakcija ni povezana z zlorabo oziroma goljufijo sistema DDV.
347
Ko stranka predlaga izvedbo dokazov in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, je davčni organ dolžan predlagani dokaz izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Navedeno pomeni, da davčni organ ne sme vrednotiti uspeha predlaganega dokaza pred njegovo izvedbo (vnaprejšnja dokazna ocena).
48
Dovoljenje, ki ga je tožnici izdala FURS, torej tožnice ne pooblašča za storitev "carinskega posredovanja" oziroma za izvajanje carinske kontrole. Po 121. členu Ustave lahko namreč pravne ali fizične osebe dobijo javno pooblastilo za opravljanje določenih nalog državne uprave le z zakonom ali na njegovi podlagi. Podlaga je lahko tudi evropska uredba, saj je ta predpis na podlagi 288. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije zavezujoč v celoti in se neposredno uporablja v vseh državah članicah. Vendar pa FURS ni izdala pravnega akta, s katerim bi v skladu s členom 185 Carinskega zakonika dovolila, da njene naloge carinske kontrole opravlja tožnica. O tem, da tožnica te naloge izvaja, namreč govori zgolj Navodilo. Navodilo FURS pa ni predpis niti upravni akt. Zato ni veljavna podlaga za obračunavanje stroškov, ki so ji nastali v zvezi s carinsko kontrolo oziroma za "postopek preverjanja; e-poslovanje".
Tožnica tako kontrole podatkov v poštni dokumentaciji...
26
Davčni organ ni ugotavljal, ali so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 29. člena ZDDPO-2 za davčno nepriznanje odhodkov, torej da so bili knjiženi dohodki nepotrebni oziroma niso bili uporabljeni s ciljem ustvarjanja prihodkov. Tega ni ugotavljala niti toženka v drugostopenjski odločbi, čeprav se sklicuje tudi na 29. člen ZDDPO-2. Davčni organ sicer na več mestih podvomi, ali so bile zaračunane storitve res opravljene, vendar odločitve ne utemelji na tem stališču (torej da odhodki sploh niso nastali), ampak na stališču, da tožnica ni zagotovila ustreznih listin o odhodkih, katerih obstoj ni sporen. Čim je temu tako, lahko ostaja odprto zgolj vprašanje višine nastalih odhodkov in njihove potrebnosti za tožničino poslovanje, ne pa vprašanje, ali so storitve montaže sploh bile opravljene.
Obdavčitev obdavčljivih vrst dohodka ZDoh-2 ureja izrecno v posameznih, temu namenjenih poglavjih. Posamezen dohodek je mogoče opredeliti kot drug dohodek, če se...
103
Izvršilni naslov v izpodbijanem sklepu predstavlja izvršljiva odločba o odmeri davka na dediščine in darila št. DT 4222-13268/2017-9 z dne 26. 6. 2019, z datumom izvršljivosti 15. 8. 2019.
143
Iz ustaljene sodne prakse izhaja opredelitev ničnostnega razlog iz 5. točke 279. člena ZUP kot primer zlorabe pravic z namernim zavajanjem uradne osebe, pri tem pa ocena, ali določeno ravnanje preraste na stopnjo nedovoljenosti, ki zadosti zahtevam zakona za izrek ničnosti odločbe, izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja v konkretni zadevi. Iz dejanskih ugotovitev, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe, in imajo podlago v upravnih spisih, ni razvidno, da bi šlo v obravnavanem primeru za kakršnokoli namerno zavajanje uradne osebe, pa tudi tega tožnica ne zatrjuje.
881
Predmet tega postopka je v skladu z določbo 175. člena ZDavP-2 le odgovornost za opuščeno odtegnitev in izplačilo, ker se tožnik kot dolžnikov dolžnik ni ravnal po sklepu o davčni izvršbi. Vsebinska presoja ugovorov v zvezi z obstojem dolga v pritožbenem postopku zoper odločbo, izdano na podlagi 175. člena ZDavP-2, ni več možna.
114
Dobava lesa po računu ni izkazana. Iz računa kot takšnega namreč podatki o dobavi blaga niso razvidni. Prilog pa račun nima in tudi ne specifikacije. Verodostojnost računa ni izkazana in zato ni podlage za odbitek vstopnega DDV na njegovi podlagi. Obstoj pogojev za odbitek vstopnega DDV, v konkretnem primeru dejanske dobave lesa in s tem verodostojnost računa, dokazuje zavezanec in zato ni utemeljena zahteva tožeče stranke, da naj jih in na kakšen način naj jih ugotavlja davčni organ, kot se to predlaga v tožbi.