876
S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi se lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na izvršbo, ne more pa se z njo izpodbijati izvršilnega naslova, v obravnavanem primeru odločbe o odmeri davka na dodano vrednost, zoper katero so stranki zagotovljena pravna sredstva skladno z določbami ZDavP-2 in nato sodno varstvo v upravnem sporu. Zato tožeča stranka z ugovori, s katerimi uveljavlja nepravilnost odločbe o odmeri davka na dodano vrednost, v postopku izvršbe ni mogla uspeti. Iz istega razloga pa navedenih ugovorov tudi ne more z uspehom uveljavljati v upravnem sporu, katerega predmet je presoja pravilnosti in zakonitosti sklepa o davčni izvršbi.Pogoj za začetek davčne izvršbe je obstoj izvršilnega naslova. Ko gre za izvršbo obveznosti, naloženih z odločbo o odmeri davka, kot je to v obravnavanem primeru, je izvršilni naslov izvršljiva odmerna odločba. Pritožba po določbah ZDavP-2 (87. člen) namreč ne zadrži izvršitve odmerne odločbe.
380
S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi se lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na izvršbo, ne more pa se z njo izpodbijati izvršilnega naslova, v obravnavanem primeru odločbe o odmeri davka na dodano vrednost, zoper katero so stranki zagotovljena pravna sredstva skladno z določbami ZDavP-2 in nato sodno varstvo v upravnem sporu. Zato tožeča stranka z ugovori, s katerimi uveljavlja nepravilnost odločbe o odmeri davka na dodano vrednost, v postopku izvršbe ni mogla uspeti. Iz istega razloga pa navedenih ugovorov tudi ne more z uspehom uveljavljati v upravnem sporu, katerega predmet je presoja pravilnosti in zakonitosti sklepa o davčni izvršbi.Pogoj za začetek davčne izvršbe je obstoj izvršilnega naslova. Ko gre za izvršbo obveznosti, naloženih z odločbo o odmeri davka, kot je to v obravnavanem primeru, je izvršilni naslov izvršljiva odmerna odločba. Pritožba po določbah ZDavP-2 (87. člen) namreč ne zadrži izvršitve odmerne odločbe.
136
V obravnavanem primeru pa je davčni organ na podlagi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2 ugotovil, da je tožnica kot povezana oseba in s tem kot porok odgovorna za plačilo davčnega dolga dolžnika (tožničinega zakonskega partnerja A. A.), v višini, kot ga navaja, ki ga davčni organ od slednjega ni uspel izterjati in ga je zato naložil v plačilo tožnici kot poroku.
313
Do nedovoljenega davčnega izogibanja torej ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je dopustil zakonodajalec za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla (causo) dejansko tudi nastanejo. Pri tem je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v določeni (nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to samo po sebi ni nedopustno.
Transakcije z lastnimi poslovnimi deleži je torej mogoče šteti za prikrito izplačilo dobička samo v primeru, da sta kumulativno izpolnjena pogoja kvalificirane udeležbe v kapitalu oz. drugega načina obvladovanja družbe in da je kupnina za lastni poslovni delež bila višja od primerljivih tržnih cen. Iz izpodbijane odločbe pa ne izhaja, da bi davčni organ kakorkoli ugotavljal, ali je tožnik za pridobljena lastna poslovna deleža plačal preveč in bi torej po vsebini šlo za prikrito izplačilo dobička.
47
Tožnik zaradi nevložitve pripomb na zapisnik oziroma zaradi svoje neaktivnosti v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni prekludiran, da ugovarja odločitvi davčnega organa nasploh, kar velja tako za pritožbeni postopek kot za postopek upravnega spora. Prekludiran je, in to že v pritožbenem postopku, na podlagi tretjega odstavka 238. člena ZUP, kot pravilno navaja toženka, glede navajanja novih dejstev in dokazov. To so dejstva in dokazi, ki so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in pri odmeri davka niso bili upoštevani. Ni pa tožnik prekludiran ugovarjati pravni in dejanski presoji dejstev in dokazov, ki so bili izvedeni v postopku na prvi stopnji in na katerih temelji izpodbijana odločitev.
Tožnik izpodbija pravilno uporabo materialnega prava in dokazno oceno davčnega organa glede pravne kvalifikacije pogodbe o najemu, ko navaja, da je šlo v predmetni zadevi za poslovni najem (operativnem leasingu) vozila, katerega namen po njegovem izteku ni v...
132
Dohodnina se odmerja na letni ravni, kar pomeni, da se skladno z zakonom v odločbi za posamezno leto obdavčijo vsi dohodki, prejeti v navedenem letu (prvi odstavek 15. člena ZDoh-2). Iz izpodbijane odločbe izhaja, da so bili v obnovljenem postopku poleg dohodkov, že upoštevanih v informativnem obračunu za leto 2015, upoštevani dohodki za obdobje od junija do novembra 2014 in za obdobje od oktobra 2010 do julija 2011 (obračunani na podlagi sodbe I Pd 1068/2011) v skupnem bruto znesku 4.013,83 EUR, ki jih je tožnica prejela od izplačevalcev Ministrstva za promet in Ministrstva za infrastrukturo. Da teh dohodkov ni prejela v letu 2015, tožnica ne trdi. Prav nasprotno, pritrjuje jim. To pa so bistvena dejstva, na podlagi katerih ji je bil davek odmerjen.
18
Davek od dobička iz kapitala pri odsvojitvi nepremičnine je podvrsta dohodnine, ki je davek od dohodkov fizičnih oseb. S tem davkom se obdavčuje dohodek v višini realnega prirasta premoženja fizične osebe oziroma glede na realno povečanje ekonomske moči davčnega zavezanca. Za določitev nabavne vrednosti kapitala je treba izhajati iz zneska, ki ga je za pridobitev kapitala vplačala fizična oseba, kot to izhaja iz drugega odstavka 98. člena ZDoh-2, tržna vrednost nepremičnine pa je upoštevna zgolj v primerih, ko kapital ni bil pridobljen na podlagi pogodbe, če vrednost kapitala v času pridobitve ni razvidna iz pogodbe oziroma če je bil kapital pridobljen z darilom. Ker v okoliščinah tega primera nič od naštetega ni bilo izkazano, ni pogojev, da bi se nabavna vrednost kapitala določala drugače, kot v višini kupnine, ki jo je za pridobitev celotnega lastniškega deleža plačala tožnica.
46
Četrti odstavek 41. člena ZDoh-2 tožnici daje pravico do znižanja davčne osnove za v tem členu določene dejanske stroške, pogojevanje te pravice z roki iz prvega in drugega odstavka 289. člena ZDavP-2 pa v okoliščinah tega primera privede do tega, da tožnica ni v enakem položaju z davčnim zavezancem, ki to pravico pridobi v postopku ugovora zoper informativni izračun, torej v postopku, ko s strani davčnega organa že v informativnem izračunu prejme informacijo o davčni obravnavi dohodka.
39
Upoštevaje stališča SEU po presoji tega sodišča drugostopenjski davčni organ v tožnikovem primeru, glede na to, da se je tožnik smel na poziv prvostopenjskega organa za predložitev dodatne dokumentacije odzvati tudi še po poteku enomesečnega roka in tudi šele s pritožbo, ne bi smel izhajati iz tega, da je tožnik s podajo dokaznih predlogov prekludiran (in po tretjem odstavku 238. člena ZUP preverjati upravičenosti razlogov, ki so tožnika vodili do takšne zamude), temveč bi bilo treba, izhajajoč iz neprekluzivnosti roka iz 74.e člena ZDVV-1, upoštevati pravočasnost predložitve teh dokazov.
369
Prvostopenjski organ in toženka kot razlog za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV navajata (tudi) neizpolnjevanje četrtega pogoja iz točke 29. te sodbe, saj ugotavljata, da v obravnavani zadevi obstajajo objektivne okoliščine, ki jih navajata in ki kažejo na subjektivni element na strani tožnika. Po presoji sodišča je to ključni razlog za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV tožniku. Sodišče se s presojo obeh davčnih organov, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri odbitku, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali koga drugega višje v dobavni verigi, strinja.