344
Davčna organa na podlagi 62. člena ter 63. člena ter četrtega odstavka 67. člena ZDDV-1 povsem pravilno in zakonito nista priznala pravice do odbitka vstopnega DDV, ki jo je tožnik uveljavljal na podlagi spornega računa, ki ga je za predmetno vozilo izdala družba B. d.o.o. V postopku ugotovljene okoliščine na strani tožnika tudi po presoji sodišča utemeljujejo očitek, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakciji, povezani z goljufijo ter mu zato ne gre pravica do odbitka vstopnega DDV.
50
Po presoji sodišča tožnik utemeljeno vztraja pri dokaznem predlogu za zaslišanje svojega dobavitelja, kajti ta predlog je v načelu primeren za obrambo pred očitkom, da je tožnik predložil ponarejen račun. Po presoji sodišča prvostopenjski organ vnaprejšnje dokazne ocene, četudi je ta po pravilih ZDavP-2 in ZUP izjemoma dopustna, ni zadostno utemeljil, za argumentacijo drugostopenjskega organa, da bi tožnik moral razpolagati s kuverto ali elektronskim sporočilom, pa ni nobene trdne podlage, tj. lahko bi tožnik v primeru poprave računa s tem razpolagal ali pač ne.
Tožnik niti ne zatrjuje, da bi bil mislil, da mu podjetje A. kot mali davčni zavezanec (ta status tega podjetja je bil tožniku znan, kot je to, neprerekano, davčnemu organu pojasnjeval v postopku odmere DMV) prodaja svoja osnovna sredstva. Posledično pogoj za uporabo posebne sheme pri tožnikovi nadaljnji uporabi teh vozil, kot ga določa tč. c) 103. člena ZDDV-1 ni bil izpolnjen.
323
Davčni organ pravilno zaključuje, da tožnik ni predložil nobenega dokumenta, ki bi dokazoval resničnost in realnost terjatev navedene družbe do davčnega zavezanca iz naslova malomarno opravljenih gradbenih storitev. Zato mu pravilno ni priznal navedenih odhodkov med davčno priznanimi odhodki za leto 2012.
Zgolj zneski, brez konkretnih dejstev, ki bi te zneske opravičevali, ne zadostujejo za zaključek, da je davčni zavezanec opravil gradbena dela pomanjkljivo ter da je zato bil neposredno odškodninsko odgovoren ter posledično imel zatrjevane odhodke, ki bi se morali šteti kot davčno priznani odhodki.
754
Po 193. členu ZUJF je davčna osnova za davek na nepremično premoženje večje vrednosti seštevek posplošene vrednosti nepremičnin v lasti istega lastnika, ugotovljene s predpisi o množičnem vrednotenju nepremičnin in pripisane nepremičninam v registru nepremičnin na dan 1. januarja leta, za katerega se odmerja davek. Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo. Odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Določba 193. člena ZUJF o davčni osnovi za davek na nepremično premoženje večje vrednosti se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar za obravnavano zadevo pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.
772
Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicuje na ZMVN, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Določba 193. člena ZUJF o davčni osnova za davek na nepremično premoženje večje vrednosti se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v obravnavani zadevi pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.
407
Za odločitev v konkretni zadevi je relevantno zlasti dejstvo, da tožnik z verodostojnimi listinami ni izkazal, da je predmetna finančna sredstva, ki jih je od tožnice prejel „za razvoj novih tujih trgov, ki jih bo za posojilodajalca (tožnico) opravil posojilojemalec (A.A.)“, kot to izhaja iz 1. člena posojilne pogodbe št. 019-OSTR dejansko porabil v zvezi z opravljanjem tožničine poslovne dejavnosti na tujih trgih, torej za poslovni namen tožnice, naveden v 1. členu posojilne pogodbe št. 019-OSTR.
279
Vrednost kapitala ob odsvojitvi, razvidna iz prodajnih pogodb, ni ustrezala vrednosti kapitala, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času odsvojitve. Na podlagi prvega odstavka 99. člena ZDoh-2 se v takšnem primeru za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje primerljiva tržna cena kapitala ob odsvojitvi. Navedena določba ZDoh-2 predstavlja pravno podlago za določitev vrednosti kapitala ob odsvojitvi, ki se upošteva v postopku odmere davka od dobička iz kapitala. V obravnavanem primeru pa davčni organ primerljive tržne cene kapitala ob odsvojitvi ni ugotavljal, kot to izhaja iz določbe 99. člena ZDoh-2, pa bi jo moral, s čimer je napačno uporabil materialno pravo.
51
Za ugotovitev davčnega izogibanja morata biti v skladu z uveljavljeno sodno prakso in stališči Vrhovnega sodišča, podana tako objektivni kot subjektivni element zlorabe, kar pa po presoji sodišča iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Davčni organ ostane v pogledu objektivnega elementa z navedbami v obrazložitvi zgolj pri povzemanju podatkov, ki jih je pridobil v postopku DIN, to je od zapisnika NPU, kazenske ovadbe s strani tožnika, do podatkov, ki jih je pridobil v postopku mednarodne izmenjave glede družbe D., ipd., pri tem pa ne pojasni v zadostni meri pravno relevantnih dejstev, ki utemeljujejo zaključek, da je šlo po vsebini le za en korak oziroma en posel prodaje delnic s strani tožnika (in drugih fizičnih oseb) družbi C. in ne za dva posla, kot zatrjuje tožnik, in s tem za nedovoljen zaobid davčnih predpisov glede obdavčitve dobička iz kapitala. V pogledu subjektivnega elementa zlorabe pa davčni organ ne pojasni zaključka, da posel prodaje...
83
Po drugem odstavku 3. člena prodajne pogodbe je kupec dolžan plačati prodajalcu dogovorjeno kupnino trideseti dan po prejemu notarsko overjene pogodbe. Ker je za notarsko overitev predhodno potrebna izvedba formalnosti glede postopka odmere DPN, kupec še ni bil dolžan plačati kupnine po navedeni pogodbi, kot to napačno meni pritožnik. Na podlagi določbe 7. člena ZDPN-2 davčna obveznost nastane, ko je sklenjena pogodba, na podlagi katere se prenese nepremičnina in ne ko je kupnina v celoti poplačana, kot napačno meni tožnik.
344
Z izpodbijano odločbo je bil davek tožniku odmerjen po davčni stopnji, ki presega davčno stopnjo, določeno v petem odstavku 68. člena, tj. po 70% davčni stopnji, obenem pa tudi za dohodke, ki izvirajo iz obdobij pred 1. 1. 2009, saj se davek tožniku odmerja za davčno obdobje od vključno 1. 1. 2008 dalje. To pomeni, da je bil v obravnavanem primeru pri izdaji izpodbijane odločbe uporabljen sedaj razveljavljeni del 68.a člena ZDavP-2, zaradi razveljavitve in ker v obravnavanem primeru še ni bilo pravnomočno odločeno, pa se razveljavljeni tretji in četrti odstavek 68.a člena ZDavP-2 v obravnavanem primeru ne bi smela uporabiti.