304
Uporaba instituta odloga ugotavljanja davčne obveznosti je možna tudi v primeru neobdavčljive odsvojitve kapitala. ZDoh-2 namreč navedenega instituta ne omejuje zgolj na obdavčljive prenose kapitala niti ni vezan na določeno vrsto kapitala, niti do takšnega zaključka ni mogoče priti z uporabo ustaljenih metod razlage prava. Res je, da v primeru neobdavčljive odsvojitve kapitala davčna obveznost za odsvojitelja ne nastane, vendar pa davčne posledice odloga v skladu s 100. členom ZDoh-2 ne nastanejo le na strani odsvojitelja kapitala, ampak zakon tudi pridobitelju, v obravnavanem primeru prejemniku darila, daje upravičenje, vezano na nadaljnjo (obdavčljivo) odsvojitev istega kapitala. Za slednjega se namreč pri odmeri davčne obveznosti upošteva nabavna vrednost kapitala ob prvi pridobitvi in skupno obdobje imetništva kapitala, kar vpliva na višino davčne stopnje.
Določbo 100. člena ZDoh-2 je treba razlagati tako, da je zakonodajalec zgolj navidezno zajel...
20
Če je postopek davčnega inšpekcijskega nadzora izvajal isti organ, ki kasneje odloča o uvedbi obnove davčnega postopka, se lahko pri odločanju o obnovi po uradni dolžnosti opre neposredno na dejstva oziroma dokaze, ki jih je pridobil od stranke ali po uradni dolžnosti. Zato začne že ob njihovi pridobitvi teči tudi rok za obnovo po uradni dolžnosti po splošnih pravilih iz prvega odstavka tega člena. Določbo petega odstavka 89. člena ZDavP-2 je torej treba logično in sistemsko razložiti tako, da se nanaša na posredovanje dejstev drugemu davčnemu organu.
Davčni inšpekcijski nadzor opravljajo inšpektorji, ki niso organizirani v okviru posebnega organa, temveč v okviru enotnega organa, Finančne uprave Republike Slovenije, ki je po izrecni določbi 2. točke enajstega člena ZDavP-2 eden izmed davčnih organov. Če je tudi za odločanje o obnovi postopka pristojna Finančna uprava Republike Slovenije, torej ne gre za posredovanje dejstev in dokazov,...
369
Skladno s prvim odstavkom 29. člena ZDDPO-2 je davčno priznan tisti odhodek, za katerega se lahko šteje, da je nastal za potrebe pridobivanja obdavčljivih prihodkov. Takšen odhodek za pravno osebo predstavlja določen doprinos k njenemu poslovanju in ustvarja dodano vrednost za ohranjanje ali povečevanje položaja pravne osebe na trgu. Posledično ima za pravno osebo izmerljivo korist.
Izpodbijana sodba temelji na stališču, da obresti niso poslovno potreben odhodek, ker je bila kupnina za zemljišča, v zvezi s katerimi je bilo najeto posojilo, plačana prodajalcu še pred odobritvijo posojila. Zgolj to dejstvo pa ne zadošča za zaključek, da se obresti ne priznajo kot odhodek, ki zmanjšuje davčno osnovo. Da gre za odhodek, ki je za davčnega zavezanca nepotreben oziroma neupravičen, bi sodišče prve stopnje lahko utemeljilo ob ugotovitvi, da so bila finančna sredstva, pridobljena od banke, porabljena v nasprotju z namenom iz 29. člena ZDDPO-2. To pa iz...
566
Če posameznik v shemo dodatnega pokojninskega zavarovanja vlaga del svojega dohodka (plače), ki je bil v letu izplačila obdavčen z dohodnino, "drugi dohodki" po 9. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 ne vključujejo izplačil odkupne vrednosti zavarovanj zaradi odstopa iz dodatnega pokojninskega zavarovanja v delu, v katerem so bila ta plačila že obdavčena z dohodnino.
Kot dohodek se v tovrstnih primerih lahko obdavči le razlika med (predhodno obdavčenimi) vplačili in prejetim izplačilom, seveda če je do pozitivne razlike sploh prišlo. Obdavči se cedularno po 25 % stopnji (prvi odstavek 132. člena ZDoh-2) in le kot obresti (ki so po 3. točki prvega odstavka 80. člena ZDoh-2 vključene med dohodke iz kapitala).
362
Storitve, za katere je bilo dogovorjeno pavšalno plačilo (tudi za podjetniško in poslovno svetovanje itd.) so po sodni praksi SEU lahko štete za opravljene in podlaga za odbitek vstopnega DDV, tudi če se v določenem obdobju konkretna dejanja niso izvajala, če so izkazane druge okoliščine, ki utemeljujejo obstoj take transakcije (npr. dosegljivost, pripravljenost izvajalca opraviti storitev). K temu Vrhovno sodišče dodaja, da je ena izmed okoliščin, ki utemeljujejo obstoj take transakcije, tudi obstoj razmerja med plačnikom storitve in osebo, ki ji je plačan pavšal (izdajateljem računa), ki ustreza naravi in značilnostim zaračunanih storitev, iz katerega je mogoče sklepati, da so bile dogovorjene storitve tudi opravljene. Sodišče prve stopnje se je glede citirane prakse SEU pravilno opredelilo, da v obravnavani zadevi le-ta v zvezi z odbitkom vstopnega DDV ni relevantna – ugotovljeno je bilo, da storitve (sploh) niso bile opravljene, na to ugotovitev pa glede na...
320
V postopku ugotovljena zloraba sistema NCTS se po presoji revizijskega sodišča lahko kvalificira kot napaka carinskih organov v smislu b. točke drugega odstavka 220. člena CZS, ki je po tej določbi eden od pogojev, da se carinske dajatve ne naložijo osebi, ki je sicer zavezana k plačilu. Ker carinski organ pred odmero carinskega dolga ni preizkusil, ali so izpolnjeni pogoji za opustitev odmere carinskega dolga po navedeni določbi, je zmotno uporabil materialno pravo.
523
Odhodek, za katerega se lahko šteje, da je nastal za potrebe pridobivanja obdavčljivih prihodkov (in je posledično davčno priznan po prvem odstavku 29. člena ZDDPO-2), mora predstavljati za pravno osebo določen doprinos k njenemu poslovanju. Ustvarja dodano vrednost za ohranjanje ali povečevanje položaja pravne osebe na trgu. Posledično ima za pravno osebo izmerljivo korist.
V primeru določbe 17. člena ZDDPO-2 sami odhodki niso sporni oziroma jim je priznana povezanost s poslovanjem davčnega zavezanca, sporna je le njihova višina. Povedano drugače, odhodek, ki ni nastal v zvezi s poslovanjem davčnega zavezanca, ni davčno priznani odhodek v pomenu DDPO, pri tem pa ni pomembno ali je nastal pri poslovanju s povezano osebo ali pa pri poslovanju s tretjim.
Namen podatkov (ki jih mora obvezno vsebovati račun) je, da davčnim organom omogočiti nadzor nad tem, ali je bil plačan dolgovani davek in, odvisno od primera, ali...
479
V poslovni delež kot skupek korporacijskih pravic spadajo tudi pravice in obveznosti družbenika v zvezi z naknadnimi vplačili kapitala, tako da tudi te sodijo v pojem kapitala, kot ga opredeljuje 93. člen ZDoh-2. Za namen odmere davka na kapitalski dobiček v delež v gospodarski družbi po 2. točki 93. člena ZDoh-2 torej spadajo tudi pravice in obveznosti družbenika v zvezi z naknadnimi vplačili. Zato je treba ob pravilni razlagi zakona za namen odmere davka na kapitalski dobiček v vrednost kapitala ob pridobitvi po 98. členu ZDoh-2 šteti ne le pogodbeno vrednost kapitala ob vplačilu osnovnega vložka, ampak tudi pogodbeno vrednost naknadnih vplačil. Le tako se tedaj lahko ugotovi realno povečanje premoženja družbe, ob izplačilu pa premoženja davčnega zavezanca.
44
Načelu enakosti ustreza samo takšna normativna različnost, ki ustreza različnosti dejanskih stanj, s tem da razlikovanje ne sme biti arbitrarno in mora predpis v okviru svojega namena izbrati sredstva, sorazmerna ugotovljeni različnosti položajev, ki so podlaga za normativno razlikovanje. Ne zadošča torej, da je izbrani kriterij razlikovanja v razumni povezavi s predmetom različnega pravnega urejanja. Tudi uporaba izbranega kriterija mora prestati preizkus razumnosti na način, da do konca izpelje logiko, ki opravičuje razlikovanje: višina dodatne obremenitve mora biti v razumnem sorazmerju z višjo uporabnostjo, ki jo prinaša boljša lega zemljišča.
Upravno sodišče ne bi smelo ugotoviti le, da je izbrani kriterij razlikovanja (lega zemljišč v povezavi z zagotovljenimi elementi komunalne opremljenosti) v razumni povezavi s predmetom različnega pravnega urejanja (razdelitev zemljišč po območjih), ampak bi moralo ugotovljeno logiko razlikovalnih kriterijev...
389
V upravnem sporu se na podlagi 22. člena ZUS-1 glede procesnih vprašanj, ki niso urejena z ZUS-1, primerno uporablja Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V skladu s prvim odstavkom
286.b
člena ZPP mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni navedla.V skladu z načelom materialne resnice mora zavezanec svoje trditve dokazati s stopnjo gotovosti. V 41. členu ZDavP-2 je sicer določeno, da morajo fizične osebe dokumentacijo, ki ima vpliv na njihovo davčno obveznost, hraniti najmanj pet let po poteku leta, na katerega se davčna obveznost nanaša, vendar pa mora davčni zavezanec davčnemu organu glede starejših relevantnih dogodkov ponuditi zadosti dokazov za zaključek, iz katerega obdobja njegovi dohodki dejansko izvirajo....