671
Rok iz osmega odstavka 11. člena ZDMV je prekluzivni materialni rok, katerega zamuda pomeni izgubo pravice do vračila plačanega davka na motorna vozila.Ker je revidentka zahtevo za vračilo davka na motorna vozila vložila šele junija 2011, okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahtevala vračilo davka, pa so nastopile že v novembru 2010, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je zamudila trimesečni materialni prekluzivni rok za vložitev zahteve, s čimer je izgubila pravico do vračila sorazmernega dela plačanega davka na motorna vozila.
832
VSRS Sodba X Ips 202/2014, enako tudi X Ips 203/2014, X Ips 223/2014
V postopku ugotovljena zloraba sistema NCTS pri avstrijskem namembnem uradu se po presoji revizijskega sodišča lahko kvalificira kot napaka carinskih organov v smislu b točke drugega odstavka 220. člena CZS, ki je po tej določbi eden od pogojev, da se carinske dajatve ne naložijo osebi, ki je sicer zavezana k plačilu. Ker se je revident v vseh svojih vlogah, tudi v pripombah na zapisnik carinskega organa, skliceval na navedeno okoliščino in odločitvi o naknadni vknjižbi zaradi te okoliščine tudi nasprotoval, je po presoji revizijskega sodišča podal ustrezno trditveno podlago za uporabo b točke drugega odstavka 220. člena CZS. Ker carinski organ pred odmero carinskega dolga ni preizkusil, ali so izpolnjeni vsi pogoji za opustitev odmere carinskega dolga po navedeni določbi, je zmotno uporabil materialno pravo.
866
Izjavo po petem odstavku 97. člena ZDavP-2 lahko poda le zavezanec za davek, ki je upravičen do vračila davka, in to le v postopku, v katerem se odloča o njegovi pravici do vračila davka. Do presoje pravilnosti (diskrecijskega) ravnanja davčnega organa po petem odstavku 97. člena ZDavP-2 bi tako lahko prišlo le v postopku vračila davka po 97. členu ZDavP-2 in ne v postopku davčne izvršbe, kot je obravnavani.Ker revidentka do izdaje sklepa o davčni izvršbi davčnega dolga iz naslova DDV kljub zapadlosti ni poravnala (ne na podlagi izjave družbe, ki ni bila upoštevana, niti kako drugače), je imel davčni organ podlago za ukrepanje v skladu s 143. in 145. členom ZDavP-2.
380
Do pravilnosti davčnega postopka pred izdajo izpodbijane odločbe, pravilnosti in popolnosti v davčnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja (načelo materialne resnice, 5. člen ZDavP-2) in dokazne ocene, napravljene v davčnem postopku, ki mora biti opravljena skrbno in vestno (načelo proste presoje dokazov, 10. člen ZUP, tudi 73. člen ZDavP-2), se mora sodišče prve stopnje v svoji odločbi opredeliti z jasnimi, razumnimi in prepričljivimi razlogi. Podobno velja tudi za ugotavljanje dejanskega stanja s strani sodišča prve stopnje v upravnem sporu, saj mora dokazna ocena sodišča ustrezati dokaznemu standardu skrbnosti in vestnosti kot ga določa 8. člen ZPP, ki se v skladu z 22. členom ZUS-1 primerno uporablja v upravnem sporu za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena. Kršitev navedenih dolžnosti sodišča prve stopnje lahko v nasprotnem primeru pomeni bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, ki pa je predmet revizijske presoje (1. točka prvega...
109
Davčni rezident druge države članice Evropske unije, ki ves svoj dohodek na podlagi zaposlitve ustvari v Sloveniji, ima v Sloveniji pravico uveljavljati olajšavo za vzdrževane družinske člane.
Po načelu primarnosti prava Evropske unije v obravnavani zadevi ni dopustno uporabiti določbe 116. člena Zakona o dohodnini, ker posega v 45. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki njenim državljanom zagotavlja prosto gibanje delavcev in privede do nedopustne diskriminacije na podlagi davčnega rezidentstva.
Ker je revident vse svoje obdavčljive dohodke dosegel v Sloveniji, je bil v bistveno enakem položaju kot rezidenti Slovenije, ki svoje dohodke prav tako ustvarjajo v tej državi, vendar pa je bil glede možnosti uveljavljanja olajšave za vzdrževane družinske člane nedopustno obravnavan drugače in je bila zato njegova davčna obveznost plačila dohodnine v Sloveniji posledično sorazmerno višja. Poleg tega je bil v slabšem položaju tudi v...
48
Upravno sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tretji odstavek 48. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena ZDoh-2 razlagalo na način, da je za osebo, ki je pri zavezancu obvezno zavarovana za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za polni delovni čas, štelo tudi osebo, ki dela krajši delovni čas in ima pravico do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost, za razliko do polnega delovnega časa, na podlagi ZSDP-1.
43
Načelu enakosti ustreza samo takšna normativna različnost, ki ustreza različnosti dejanskih stanj, s tem da razlikovanje ne sme biti arbitrarno in mora predpis v okviru svojega namena izbrati sredstva, sorazmerna ugotovljeni različnosti položajev, ki so podlaga za normativno razlikovanje. Ne zadošča torej, da je izbrani kriterij razlikovanja v razumni povezavi s predmetom različnega pravnega urejanja. Tudi uporaba izbranega kriterija mora prestati preizkus razumnosti na način, da do konca izpelje logiko, ki opravičuje razlikovanje: višina dodatne obremenitve mora biti v razumnem sorazmerju z višjo uporabnostjo, ki jo prinaša boljša lega zemljišča.
Upravno sodišče ne bi smelo ugotoviti le, da je izbrani kriterij razlikovanja (lega zemljišč v povezavi z zagotovljenimi elementi komunalne opremljenosti) v razumni povezavi s predmetom različnega pravnega urejanja (razdelitev zemljišč po območjih), ampak bi moralo ugotovljeno logiko razlikovalnih kriterijev...
429
Za iztek roka za uveljavljanje pravice do odbitka DDV, določenega v drugem odstavku 67. člena ZDDV-1, je ključna okoliščina iz 62. člena ZDDV-1, ki določa, da „pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV“, obveznost obračuna izhodnega DDV pa nastane ko nastane obdavčljivi dogodek, torej - kot upoštevno v danem primeru – ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene (32. in 33. člen ZDDV-1). V danem primeru pa je med strankama kot bistvena okoliščina nesporno, da je obdavčljivi dogodek nastal v letu 2008. Tedaj je nastala tudi obveznost obračuna DDV, s tem pa je določen tudi čas, v razmerju do katerega se je navedeni rok tudi iztekel.
472
Na podlagi 69. člena tedaj veljavnega ZDavP-2 sme organ pred uvedbo postopka pozvati davčnega zavezanca, da predloži podatke o svojem premoženju in da na podlagi teh in drugih zbranih informacij uvede davčni postopek (sklep o davčnem inšpekcijskem nadzoru), če ugotovljeno premoženje kaže na precejšnje nesorazmerje med prijavljenim in na tej podlagi ugotovljenim. Iz predpisa pa ne izhaja, da je uvedba postopka pogojena z že ugotovljenim nesorazmerjem med vrednostjo premoženje v začetku in koncu obdobja in konkretno višino te razlike, saj je to šele rezultat ugotovitvenega postopka.
Ni utemeljeni revidentov ugovor, da je določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2 v nasprotju z Ustavo RS (2. in 147. členom), ker naj iz njej ne bi izhajal kriterij za izbiro zavezanca oziroma da je odločitev organa, da se uvede postopek ravno zoper revidenta, samovoljna, ker že ob izbiri revidenta kot zavezanca za davek po petem odstavku 68. člena...
514
Za ugotovitev vira dohodka v Sloveniji je na podlagi v času izdaje izpodbijane odločbe veljavnih določb ZDDPO-2 zadoščalo, da je rezident izplačal dohodek in da davek izračuna, odtegne in plača izplačevalec (tega) dohodka za račun davčnega zavezanca, ki mu ta dohodek pripada (in ima sedež ali kraj dejanskega poslovodstva v državah s seznama), ne glede na vrsto storitve, ki jo je (le-ta) opravil.
Obveznost izračuna in izpolnitve davčne obveznosti za dohodke, od katerih se po ZDDPO-2 plačuje davčni odtegljaj, je torej zakonsko prenesena na drugo osebo - plačnika davka. Le-ta torej ni davčni zavezanec, ki dosega dohodke, temveč tista oseba, ki ima položaj plačnika davka. Za presojo, ali se revidenta lahko šteje za plačnika davka, pa je treba pravilno razlagati v času izdaje odločbe veljavne določbe 58. člena ZDavP-2.
Za plačnika davka se šteje oseba, ki dohodek le izplača, vendar je ne bremeni, če je oseba,...