375
Ob spornem dejstvu glede davčno priznanih odhodkov bi moralo Upravno sodišče odločitev o tem, katere dokaze bo izvedlo in katere ne, sprejeti na sami glavni obravnavi, na kateri bi tudi izvedlo dokaze. Dokaznega predloga za zaslišanje revidenta tako ne bi smelo zavrniti (ne iz vsebinskih ne iz formalnih razlogov) na seji, niti na njegovo zavrnitev ne bi smelo vezati odločitve o obstoju izjeme za odločanje brez glavne obravnave po drugi alineji drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tudi če je bil navedeni dokazni predlog podan prepozno (revident v reviziji ne trdi, da bi ga podal že v postopku izdaje upravnega akta, kot tudi ne, da bi šlo za dovoljeno tožbeno novoto), v okoliščinah obravnavanega primera pogoji za odločanje brez glavne obravnave niso bili izpolnjeni.
999
V obravnavani zadevi sta bili delno izpolnjeni Pogodbi o finančnem leasingu in je pravilno, da se za obroke, ki jih je bil leasingojemalec dolžan plačati zaradi uporabe nepremičnine, obračuna DDV. Kar pa po pogodbah predstavlja plačilo za odkupno opcijo, pa po mnenju Vrhovnega sodišča predstavlja podlago za popravek davčne osnove.
428
Sodišče prve stopnje zgolj s pozivom revidentki na predložitev odločbe upravne enote in v tem pozivu vsebovanim opozorilom, da bo v nasprotnem primeru o zadevi odločeno na podlagi podatkov upravnih spisov, ni dalo zadostne podlage revidentki, da bi lahko zaznala spremenjeno stališče sodišča prve stopnje, po katerem v obravnavani zadevi glede njenega statusa kmeta ne gre za predhodno vprašanje po določbah ZUP, tako kot je to odločilo v prvem postopku, temveč za dejstvo, ki ga mora dokazati revidentka sama. Utemeljen je revizijski ugovor, da je sodišče prve stopnje v postopku upravnega spora tudi samo ugotavljalo dejansko stanje in da kljub temu, da 21. člen ZUS-1 sodišču v takšnem primeru nalaga, da mora pred izdajo odločbe dati strankam možnost, da se izjavijo o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembe za odločitev, na glavni obravnavi tega ni storilo in je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 75. člena ZUS-1, ker revidentki z...
120
Restriktivna uporaba dokazne prekluzije iz drugega odstavka 140. člena ZDavP-2 mora omogočiti davčnim zavezancem, da pojasnijo razloge, zakaj dokazi niso bili predloženi prej. Pri tem je bistveno, da davčni organ ne presoja podrobne vsebinske presoje (ne)opravičljivosti podanih razlogov za zamudo, temveč zgolj to, ali so očitno neopravičljivi. Takšni bodo tisti razlogi pri katerih je mogoče zaključiti, da jih je davčni zavezanec podal z namenom zavlačevanja postopka in gre torej za zlorabo pravice do predlaganja novih dokazov. Taka razlaga drugega odstavka 140. člena ZDavP-2 je skladna tudi z načelom enakovrednosti. Navedena določba se uporablja v vseh davčno-inšpekcijskih postopkih.
Uporaba dokazne prekluzije iz drugega odstavka 140. člena ZDavP-2 je torej dovoljena le, če je bilo v postopku ugotovljeno, da je davčni zavezanec imel možnost opredelitve do ugotovljenega dejanskega stanja davčnega organa pred izdajo zapisnika (načelo zaslišanja stranke...
361
Sodišču Evropske unije se predlaga sprejem predhodne odločbe o razlagi 131. člena in 1. točke 138. člena Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost v zvezi z določbo drugega odstavka 140. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2).
393
Pravni standard subjektivnega elementa ("vedel" oziroma "bi moral vedeti") ni enoten, temveč je sestavljen iz dveh različnih delov. Prvi del predstavljajo okoliščine dejanskega primera, ki kažejo na to, da je davčni zavezanec vedel, da sodeluje v goljufiji sistema DDV, drugi del pa predstavljajo okoliščine, ki kažejo na to, da je izdajatelj računa sodeloval v transakcijah, ki pomenijo goljufijo sistema DDV, pa jih davčni zavezanec zaradi lastne nedopustne malomarnosti ni prepoznal (zasledil). V slednjem primeru takšne okoliščine tudi terjajo aktivno ravnanje davčnega zavezanca.
V primeru ko zavezanec ni imel vedenja, se mu pa očita, da bi moral vedeti, da gre v določenem primeru za zlorabo oziroma goljufijo sistema DDV, je subjektivni element izkazan v dveh primerih: prvič, če to izhaja iz ugotovljenih dejstev in okoliščin, povezanih v smiselno celoto, ki s potrebno stopnjo prepričanja revidentu omogočajo sklepanje, da so bile transakcije, na katere...
24
Iz drugega odstavka 111. člena ZDavP‑2 sedaj izhaja, da se v primeru pričakovane davčne obveznosti nad določeno višino ta obveznost zavaruje avtomatično - torej tudi, če je to zavarovanje nepotrebno in zato nesorazmerno posega v položaj zavezanca za davek. To pa je očitno v nasprotju z zahtevami 1. člena Prvega protokola. Še več, s tem se zavezancu za davek tudi odvzema možnost učinkovitega sodnega varstva, saj sodišče ob preizkusu izrečenega ukrepa nima pravne podlage za presojo, ali je ukrep sorazmeren in ali kot tak utemeljuje poseg v premoženje davčnega zavezanca.
Vrhovno sodišče je zato prekinilo revizijski postopek in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti drugega odstavka 111. člena ZDavP-2.
375
Upravni akt, katerega odpravo je revidentka zahtevala s tožbo, že v času vložitve tožbe očitno ni več posegal v revidentkino pravico ali v njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist. Revidentka je namreč z izpodbojno tožbo zahtevala (v relevantnem delu) odpravo sklepa o izvršbi, čeprav je bila izvršba (med strankama nesporno že pred vložitvijo tožbe) ustavljena ravno iz razlogov, s katerimi je v tožbi utemeljevala odpravo sklepa.
341
Če se glavna obravnava ne izvede in Upravno sodišče odloči na nejavni seji, je to sodišče v celoti vezano na predhodno ugotovljeno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka. Navedeno pomeni, da Upravno sodišče v primeru, če ne izvede glavne obravnave, tudi ne more ponovno (drugače) vrednotiti v upravnem postopku ugotovljenih dejstev in napraviti novega (drugačnega) sklepa o dejanskem stanju, kar pomembno omeji obseg presoje odločanja v upravnem sporu.
Upravno sodišče s tem, ko v primeru spornega dejanskega stanja ne izvede glavne obravnave, bistveno krši določbe postopka v upravnem sporu in nedopustno posega v pravice strank do glavne obravnave iz 22. člena Ustave. V primeru, da so podani ustavno dopustni in zakonsko predpisani izjemni razlogi, da glavne obravnave ne izvede, pa mora to v svoji sodbi jasno in izrecno obrazložiti.
Ker je bilo dejansko stanje sporno in so bili predlagani dokazi, o katerih pa se je sodišče opredelilo...
572
Neposrednost zaslišanja priče po sodišču je eden od bistvenih vidikov 22. člena Ustave. Z 236.a členom ZPP predviden način uresničevanja te pravice z vpogledom zgolj v pisno izjavo priče lahko nadomesti (neposredno) zaslišanje priče le pod zakonsko določenimi pogoji, med njimi tudi, da zaslišanja ni zahtevala nobena stranka.
V obravnavanem primeru niti iz razlogov izpodbijane sodbe niti iz podatkov v sodnem spisu ni razvidno, zakaj sodišče ni zaslišalo določene priče, kar je zahteval revident, zato je Vrhovno sodišče soočeno s procesno situacijo, kjer ni mogoče preizkusiti razlogov, ki so vodili sodišče prve stopnje k ravnanju, ki pomeni poseg v načelo neposrednosti pri zaslišanju priče. Zato je v tem delu podana bistvena pomanjkljivost sodbe, zaradi katere je ni mogoče preizkusiti.
Sodišče prve stopnje je poleg tega izhajalo iz ocene izjave priče v obliki listine, ki jo je izvedlo kot dokaz, vendar pa iz same sodbe ni razvidno,...