723
Prvi odstavek 19. člena Sporazuma med Republiko Slovenijo in Zvezno Republiko Nemčijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki od dohodka in premoženja (Sporazum) določa izključno pristojnost posamezne države za obdavčitev posebne vrste dohodkov, tistih, ki jih posameznik prejme za opravljanje storitev za državo pogodbenico. Tretji odstavek 19. člena Sporazuma pa določa, da se za prejemke in pokojnine za storitve, opravljene v zvezi s posli države pogodbenice, zvezne dežele, politične enote ali lokalne oblasti te države ali drugega pravnega subjekta po javnem pravu te države uporabljajo določbe 15. do 18. člena Sporazuma. Torej omejuje izjemo od sistema davčnih kreditov, ki jo vzpostavlja prvi odstavek istega člena. Z jezikovno razlago prvega odstavka 19. člena Sporazuma je tako mogoče ugotoviti, da predmetna določba ureja zgolj dohodke od opravljenih storitev za državo pogodbenico.
657
Poziv na predložitev poslovne dokumentacije je potrebno obravnavati kot uradno dejanje davčnega organa, namenjeno odmeri davka, ki je pretrgalo tek petletnega relativnega zastaralnega roka za zastaranje pravice do odmere DDV. Pravica do odbitka nastane, ko nastane obveznost za obračun davka, to je ob dobavi blaga (63. člen ZDDV-1 in 167. člen Direktive o DDV). Posledično lahko samo položaj, v katerem oseba takrat deluje (status), določi obstoj pravice do odbitka. Zato ima pravico do (takojšnjega) odbitka (celotnega) vstopnega DDV, ki ga je dolžna plačati ali ga je plačala za zadevno blago, tudi oseba, ki ob pridobitvi deluje kot davčni zavezanec ter pridobi blago in storitve za namene ekonomske dejavnosti v smislu teh določb, čeprav se to blago ne uporabi takoj za to ekonomsko dejavnost. Dejanska ali nameravana uporaba blaga opredeljuje obseg začetnega odbitka, do katerega je upravičen davčni zavezanec (kar ureja določba prvega odstavka 63....
508
Obstoj pravnega interesa je ena izmed procesnih predpostavk za dovoljenost revizije, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti ves čas postopka, torej tudi revizijsko sodišče v revizijskem postopku.
Ker je revident vložil revizijo zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bila zavrnjena njegova tožba zoper sklep o davčni izvršbi, ki se ni glasil na revidenta, ampak na dolžnika (pravno osebo), katerega direktor je sicer revident, revident za odločitev v revizijski zadevi nima pravnega interesa.
923
Po mnenju revizijskega sodišča iz razlogov za zavrnitev izvedbe dokazov izhaja, da je sodišče prve stopnje vnaprej predvidevalo, kakšen bi bil rezultat izvedbe predlaganih dokazov. Vnaprejšnja dokazna ocena je sprejemljiva le, če sodišče izčrpno in prepričljivo argumentira, zakaj predlagani dokaz ne bi vplival na odločitev: izhajati mora iz predpostavke, da bi predlagani dokazi uspeli (torej potrdili tezo predlagatelja), ne glede na to pa bi sodišče glede na prepričljivost ostalih dokazov odločilo enako (tako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 1639/2010 z dne 9. 1. 2014). Ker svoje vnaprejšnje dokazne ocene sodišče prve stopnje tako ni utemeljilo, prav tako pa ni navedlo kakšnih drugih sprejemljivih razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov, je kršilo revidentovo pravico do izvedbe glavne obravnave iz drugega odstavka 51. člena ZUS-1 oziroma njegovo pravico do izvajanja dokazov iz 22. člena Ustave RS.
825
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.V obravnavani zadevi ne gre za spor, v katerem bi bili pravica ali obveznost izraženi v denarni vrednosti, saj gre za odločanje o procesni upravičenosti vložitve zahteve za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici (drugi odstavek 88. člena ZDavP-2) in zahteve za ugotovitev ničnosti odločbe.Splošno in načelno vprašanje, ki ga v reviziji navaja revidentka, zahtev za dovoljenost revizije ne izpolnjuje.Revidentka s svojimi splošnimi navedbami, da ima odločitev o plačilu davka zanjo že sama po sebi hude posledice in predstavlja hudo finančno breme, izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 v obravnavani zadevi ni izkazala.
371
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.V obravnavani zadevi ne gre za spor, v katerem bi bili pravica ali obveznost izraženi v denarni vrednosti, saj gre za odločanje o procesni upravičenosti vložitve zahteve za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici (drugi odstavek 88. člena ZDavP-2) in zahteve za ugotovitev ničnosti odločbe.Splošno in načelno vprašanje, ki ga v reviziji navaja revidentka, zahtev za dovoljenost revizije ne izpolnjuje.Revidentka s svojimi splošnimi navedbami, da ima odločitev o plačilu davka zanjo že sama po sebi hude posledice in predstavlja hudo finančno breme, izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 v obravnavani zadevi ni izkazala.
397
Revizijski postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti četrtega odstavka 74. člena Zakona o davčnem postopku in Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 101/13 – ZDavNepr, 111/13, 22/14 – odl. US, 25/14 – ZFU, 40/14 – ZIN-B, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17, 13/18 – ZJF-H, 36/19, 66/19 in 145/20 – odl. US).
365
Ker je bilo dejansko stanje, na katerem temelji odločitev davčnega organa o dodatni odmeri davka, sporno, tožnik pa je v tožbi predlagal izvedbo dokazov v svojo korist, sojenje brez glavne obravnave, razen v primerih iz prve ali tretje alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ni dopustno. Tudi presoja, da pogoji za izvedbo predlaganih dokazov niso izpolnjeni, po stališču Vrhovnega sodišča ne more biti razlog, zaradi katerega bi sodišče v primeru, ko stranke nasprotujejo dejanskemu stanju, lahko odreklo izvedbo glavne obravnave.
516
Določbe 56. člena ZKme-1 o zavrnitvi zahtevka za izplačilo odobrenih nepovratnih sredstev ni mogoče razumeti ločeno od vsebine 30. člena Uredbe 65/2011/EU, po kateri je obseg zavrnitve izplačil odvisen od okoliščin konkretnega primera, pri čemer kršitev katerega od pogojev za odobritev sredstev izjemoma povzroči zavrnitev celotnega izplačila.
Če je dejansko stanje sporno, ni podlage za odločanje upravnega sodišča brez glavne obravnave in brez izvedbe predlaganih dokazov.
Trditev upravnega sodišča, da je pogodba dokaz, ki zanesljivo priča o tistem, kar je v njej navedeno, daje zasebni listini neutemeljeno ne le značaj javne listine, ampak ji pripisuje tudi neizpodbojnost, čeprav je celo za javno listino dovoljeno dokazovati, da so dejstva v njej neresnično ugotovljena in pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno.
871
Sodišče prve stopnje je v novem sojenju odločalo le o razliki med odmero po 16,6667 % in 20 % stopnji, torej o vrednosti 28.333,43 EUR, kolikor znaša seštevek zneskov 9.389,43 EUR in 18.944,00 EUR, razvidnih iz izreka izpodbijane sodbe. Ker revident sodbe ne izpodbija v delu, v katerem je zanj ugodna, to je glede odločitve 9.389,43 EUR, je v reviziji upoštevna zgolj še vrednost 18.944,00 EUR, ki pa ne dosega mejne vrednosti za dovolitev revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.Iz pravnih vprašanj, ki jih postavlja revident, da bi utemeljil dovoljenost revizije je razvidno, da se ne nanašajo na vsebino izpodbijane sodbe, katere predmet je bilo zgolj vprašanje, ali je treba DDV odmeriti po 16,6667 % ali 20 % stopnji. V skladu z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 morajo biti pravna vprašanja, zaradi katerih naj se revizija dovoli, pomembna po vsebini zadeve. V obravnavanem primeru so torej vprašanja, ki so pomembna po vsebini zadeve, lahko...