180
Kadar je zapadlost terjatve iz izvršljivega notarskega zapisa neposredna zakonska posledica neplačila (posameznega obroka), tedaj upnik ni dolžan dokazovati zapadlosti terjatve s posebno izvensodno izjavo iz tretjega odstavka 20a. člena ZIZ. Zadošča, če upnik zapadlost terjatve zatrjuje v predlogu za izvršbo.
Razumna razlaga tiste prvine 20.a člena ZIZ, ki govori o pisni izjavi o zapadlosti terjatve, se zato nanaša na položaje, ko ima takšna izjava nek materialnopravni pomen. To je tedaj, ko upnik z izjavo uresničuje odpoklicno upravičenje. Razlaga, ki bi zahtevo iz 20. a člena ZIZ raztezala tudi na položaje, ko izjava takšnega pomena nima ter bi bila sama sebi namen, bi brez razumnega razloga oteževala upnikov položaj ter s tem posegala v njegovo pravico do učinkovite izvršbe, torej v pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave).
369
Merila za dopustitev revizije oziroma zahteve za varstvo zakonitosti so enaka - izpolnjen mora biti standard pomembnega pravnega vprašanja (prvi odstavek 367.a člena ZPP in tretji odstavek 385. člena ZPP), zato zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovnega državnega tožilstva, ki jo je vložilo po prejemu sklepa o zavrnitvi predloga za dopustitev revizije in pri tem uveljavljalo bistveno enake razloge, ni mogoče vsebinsko obravnavati. Iz načela ekonomičnosti postopka in poštenega izvrševanja procesnih pravic izhaja dolžnost izbire najbolj racionalne izmed zakonsko predvidenih možnosti za enako kvalitetno uresničitev cilja varovanja javne koristi. Upravičeno je pričakovanje, da bo Vrhovno državno tožilstvo, ki je zastopalo tožnico že ob vložitvi predloga za dopustitev revizije, v revizijskem postopku izčrpalo vse relevantne okoliščine, ki bi lahko vplivale na presojo Vrhovnega sodišča o pomembnosti konkretnega pravnega vprašanja.
405
Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da zgolj dejstvo, da tožencu ni bilo izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo, da ni bil plačan davek za promet z nepremičninami in da ni prišlo do vpisa nepremičnine v zemljiško knjigo, ne zadošča za oceno, da pridobitelj ni bil dobroveren (tako na primer v zadevi II Ips 75/2012).
Vendar pa tožnik utemeljeno opozarja, da glede na to, da je šlo za prodajo kmetijskih zemljišč, to še ne zadošča za oceno o dobrovernosti toženca. Kot je Vrhovno sodišče že opozorilo v zadevi II Ips 177/2014, na katero se sklicuje toženec, dobrovernost tudi ni samodejno izključena, če je bila prodajna pogodba sklenjena v nasprotju s tedaj veljavnimi predpisi ZKZ. Sodišče mora v vsakem primeru posebej odločiti, ali je pridobitelj glede na kogentne določbe ZKZ in upoštevajoč okoliščine konkretnega primera izkazal, da je bil v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik (glej tudi zadevo II Ips 359/2010).
420
Revizija se dopusti glede vprašanj:
− ali predstavlja prenos komunalne infrastrukture (namesto plačila komunalnega prispevka na zemljiščih investitorja) na občino obdavčljiv dogodek, ki ima naravo obdavčljive transakcije v smislu določbe 1. točke prvega odstavka 3. člena ZDDV-1, in
− ali je v primeru, da prenos komunalne infrastrukture predstavlja z DDV obdavčljiv dogodek, občina dolžna plačati investitorju znesek DDV, ki je obračunan na njej izdanih računih v zvezi s tem prenosom.
160
V skladu s četrtim odstavkom 367.b člena ZPP mora stranka v predlogu za dopustitev revizije med drugim natančno navesti kršeno pravno pravilo. Ker se v postopkih dopuščene revizije ne odloča o abstraktnih, hipotetičnih ali akademskih vprašanjih glede razlage prava, najsi bodo še tako pomembna, pri odločanju o predlogu za dopustitev revizije Vrhovno sodišče preizkusi, ali v predlogu zatrjevano kršeno pravno pravilo sploh predstavlja del veljavnega pravnega reda. Drugačno (nasprotno) postopanje bi namreč pomenilo, da bi Vrhovno sodišče dopuščalo revizije o predlaganih vprašanjih zgolj na podlagi trditev strank v njihovih predlogih, ne da bi opravilo preizkus izpolnjevanja vsebinskih predpostavk iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP.
Glede 367.a in 367.b člena ZPP velja "čisto razpravno načelo" in je utemeljitev teh predpostavk naložena predlagateljem postopkov z dopuščeno revizijo.
387
Tožeča stranka po prejemu pisnega izvedenskega mnenja ni bila v položaju, ko bi ji moralo biti jasno, da je njena trditvena podlaga glede na materialnopravno stališče sodišča prve stopnje pomanjkljiva. Prejem pisnega izvedenskega mnenja zato ni mogel biti utemeljen razlog za opustitev materialnega procesnega vodstva s strani sodišča prve stopnje.
38
Odločitev o povračilu potrebnih stroškov postopka, ki jo sodišče izda v obliki sklepa, v razmerju med sodiščem in stranko, ki je do povračila stroškov upravičena po prvem odstavku 155. člena ZPP, ni del sistema DDV. Sodišče stranki, ki mora stroške plačati, ne izstavi računa in ne obračuna DDV, ampak s sklepom tisti stranki, ki je pravdo izgubila, naloži povračilo stroškov v določenem pavšalnem znesku. V zvezi z odmero pravdnih stroškov po OT pomeni DDV na odvetniške storitve le obračunsko postavko, ki je vključena v ceno storitve, v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV (drugi odstavek 2. člena OT). Predpostavlja se, da je stranka odvetniku, ki je zavezanec za DDV, plačala račun z vključenim DDV, saj je to dolžna storiti (drugi odstavek 12. člena OT). Kako je pravdna stranka v zvezi s plačilom DDV od odvetniških storitev nadalje uravnala svoje obveznosti iz naslova plačila DDV in ali ima možnost DDV odbiti, v zvezi z odločbo o odmeri...
338
Ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki znaša 80.000,00 EUR, ne presega mejne vrednosti iz 490. člena ZPP in ker tožena stranka ni izkazala, da bi bila revizija dopuščena, le-ta ni dovoljena.
344
Namen strank je bil, da si investitor, ki mu je izgradnja komunalne infrastrukture v interesu, sam izgradi potrebno infrastrukturo, ki jo nato brezplačno prenese na občino, v zameno za to pa mu ni treba plačati komunalnega prispevka. Zato ni logično, da bi končno breme DDV nosila občina.
543
Realizirana ustna pogodba je bila veljavna (73. člen tedaj veljavnega ZOR). B. A. je s tem pridobil pravico od staršev (oziroma od očeta kot formalnega zemljiškoknjižnega lastnika, čeprav ni bilo sporno, da gre za skupno premoženje obeh) zahtevati izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi se v zemljiško knjigo vpisal kot lastnik celotne nepremičnine na G. in solastnik četrtine poslovnega prostora E. Ob njegovi smrti (132. člen ZD) pa je vse njegovo premoženje, vključno s terjatvijo zahtevati zemljiškoknjižno dovolilo, prešlo nazaj na starša kot njegova zakonita dediča (14. člen istega zakona). Vpis v njuno korist (oziroma formalno v očetovo korist) je že obstajal, terjatev pa je z združitvijo upnika (formalno očeta kot zemljiškoknjižnega lastnika, dejansko pa obeh staršev) in dolžnika v isti osebi prenehala.