124
Kolikor bi želel davčni organ pravilno zaključiti, da tožnik s kolektivnim upravljanjem avtorskih pravic izvaja pridobitno dejavnost, bi moral ugotoviti, da zbiranje avtorskih honorarjev na podlagi izdanih računov tožnika uporabnikom glasbenih del ni skladno z namenom ustanovitve in delovanjem tožnika po področni zakonodaji (ZSAP in ZKUASP) in da izpolnjuje kriterije pridobitnosti iz 2. člena Pravilnika o opredelitvi pridobitne in nepridobitne dejavnosti. Pri tej presoji je potrebno upoštevati na eni strani posebno naravo dejavnosti tožnika kot obveznega kolektivnega upravljalca avtorskih pravic, na drugi strani pa tudi zakonske omejitve glede razpolaganja s sredstvi ter zagotavljanja namenske porabe sredstev. Temu ustrezno je potrebno presoditi ali je tožnik v obravnavanem obdobju dejavnost dejansko opravljal skladno z zakonsko ureditvijo oziroma podzakonsko ureditvijo in ali je zagotavljal zakonsko predpisano namensko porabo sredstev.
Tožnik kolektivno upravlja...
44
Ne gre za to, da bi davčni organ drugače razložil materialni predpis, na katerem temelji odmera prispevkov za zdravstveno zavarovanje, ampak pri svoji odločitvi ni sledil že sprejeti razlagi sodišča, ki je zavezujoča. Glede na njegov ustavnopravni položaj ima Vrhovno sodišče v sodni hierarhiji položaj najvišjega razlagalca zakonskega prava, zato so njegova stališča in razlaga zakonskih določb zavezujoča. Neupoštevanje stališča Vrhovnega sodišča glede razlage materialnega prava v okoliščinah konkretnega primera predstavlja tako hudo kršitev, ki na eni strani pomeni kršitev načela pravne države in načela zakonitosti, hkrati pa vodi v neenotno uporabo prava, da bi nadaljnje varovanje pravnomočnosti pomenilo tako nesorazmeren poseg v načelo zakonitosti, da bi preseglo meje pravne sprejemljivosti.
43
Upoštevaje, da je tožena stranka s sklepom z dne 3. 9. 2020 razveljavila svoj sklep z dne 3. 7. 2020 in odločila o tožničinem tožbenem zahtevku, to je o višini nagrade in povračilu stroškov za opravljene storitve v okviru BPP, izpodbijani sklep z dne 3. 7. 2020 za tožnico nima nikakršnih pravnih posledic in ne posega v njeno pravno korist. To pomeni, da s tožbo zoper navedeni sklep v tem upravnem sporu očitno ne more več izboljšati svojega položaja. Pri uporabi materialnih predpisov v času odločanja upravni organ veže načelo zakonitosti (prvi odstavek 6. člena ZUP), ki mu nalaga dolžnost upoštevati predpis veljaven v času odločanja. Tudi če tožena stranka priznanega zneska tožnici še vedno ni izplačala, to ne more vplivati na pravilnost in zakonitost njene dokončne odločitve. V tem primeru ima tožnica skladno s prvim odstavkom 290. člena ZUP12 na voljo podajo zahteve za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe.
28
Ustavno sodišče je odločilo, da 95. člen ZDavP-2 ni v neskladju z Ustavo. Obrestovanje zapadlih davčnih obveznosti pred izdajo odmerne odločbe ni nezdružljivo s prepovedjo splošne pravne negotovosti. Navodila in pojasnila, ki so izdana v zvezi z izvajanjem predpisov s področja davčnega organa so javno objavljena, veljavna ureditev zavezancem tudi omogoča pridobitev pisne informacije o davčni obravnavi njihovih nameravanih transakcij oziroma nameravanih poslovnih dogodkov, zato ni mogoče pritrditi stališču, da se ugotovi - tj. "individualizira in konkretizira" - davčna obveznost zavezanca šele z odmerno odločbo davčnega organa.
42
Kdaj je gradnja objekta za prenos in distribucijo elektrike v javno korist, je predpisal EZ-1 v prvem odstavku 472. člena. Nenazadnje v Ustavi ni določen čas, ko naj bi bilo ustrezno nadomestilo ali odškodnina dana. Tudi to vprašanje je rešila v zakonodaja.
47
Sodna praksa je zožila razloge za odpravo odmernih odločb na tiste, ki so očitni, in s tem pravni standard očitne kršitve kot pogoja za uporabo nadzorstvene pravice vpeljala tudi za davčne zadeve.
Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da gre za očitno kršitev materialnega zakona takrat, ko jo je glede na z odločbo ugotovljeno dejansko stanje mogoče ugotoviti neposredno, ne pa tudi v primeru, če jo je mogoče ugotoviti posredno, tj. s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja, na katerega se odločba opira.
23
Tožnik zoper drugo in tretje navedeni akt ni vložil ločenih tožb, pogoji za kumulacijo zahtevkov po 35. členu ZUS-1 pa niso izpolnjeni, ker tožnik vlaga tožbo zoper akte, ki ne temeljijo na isti dejanski in/ali pravni podlagi.
V postopku je bilo ugotovljeno, da sklep o davčni izvršbi z dne 27. 6. 2013 tožniku ni bil vročen (oz. mu je bil vročen kasneje), zato davčna izvršba po sklepu z dne 27. 6. 2013 ni bila dovoljena. Ker pa je bila izvršba po sklepu z dne 6. 6. 2016 že v teku, saj je bil ta sklep tožniku vročen 21. 10. 2016, je davčni organ pravilno postopal s tem, ko je izdal izpodbijani sklep, s katerim je ustavil postopek po sklepu o davčni izvršbi z dne 27. 6. 2013. S tem je davčni organ odpravil stanje, da bi se tožnika dvakrat terjalo za isti dolg iz denarnih prejemkov.
118
Glede na zakonsko določbo tretjega odstavka 172. člena ZUTD je tožniku morala odvzeti dovoljenje za opravljanje dejavnosti in ga izbrisati iz registra. Iz opisanega dejanskega stanja namreč nedvoumno in s strani tožnika neprerekano izhaja, da več čas svojega opravljanja dejavnosti kot delodajalec za zagotavljanje dela ni imel poravnanih vseh zapadlih davčnih obveznosti, kar DDV nedvomno je.
Tožnikovo naziranje, da bi poleg objektivnega moral biti izkazan tudi subjektivni element ter da naj se zaustavi izvršitev sankcij iz izpodbijane odločbe, zato ni na mestu. Ta zadeva namreč ni prekrškovna zadeva oz. ne gre za kaznovalni postopek, v katerem bi se izrekale sankcije, za kar bi morala biti podana (subjektivna) odgovornost in kjer bi bila potrebna sorazmernost pri odmeri sankcije.
978
Iz podatkov spisa in odgovora tožene stranke z dne 4. 10. 2016 nesporno sledi, da tožeča stranke pritožbe, čeprav je bila le-ta dovoljena, zoper sklep ni vložila. V 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena, ali je bila vložena prepozno.Po določbah 110. člena ZDavP-2 se 101., 102. in 103. člen tega zakona ne uporabljajo za prispevke za zdravstveno zavarovanje ter prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V davčnem zakonu torej podlage za odločanje o odlogu oziroma obročnem plačilu teh prispevkov ni, zato jo je potrebno iskati v področnih predpisih, kakršna sta ZPIZ-2 in ZZVZZ. V teh predpisih pa, kot pravilno navajata že oba davčna organa, podlage za odpis oziroma obročno plačilo od 1. 1. 2013 (ZPIZ-2) oziroma od 31. 5.2012 (ZUJF) ni več, zato je davčni organ vlogo tožeče...
358
Izpodbijani sklep ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Skladno z drugim odstavkom 5. člena ZUS‑1 se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan; v teh primerih namreč o zahtevku stranke sploh ne bo odločeno z dokončnim upravnim aktom, zoper katerega bi stranka lahko sprožila sodno varstvo.
Za obdavčitev z dohodnino je važno, ali je fizična oseba dohodke prejela in ali so ti dohodki obdavčljivi z dohodnino, kot to pravi toženka v odgovoru na tožbo, vendar pa je v primeru, kot je konkretni, ko so dejansko opcijski upravičenci zlorabili predpise, ki omogočajo prenos opcijskih upravičenj in svobodo ustanavljanja gospodarskih družb, in ni tega storila sama pravna oseba, takšno pravno podlago treba navesti tudi v dohodninski odmerni odločbi.