348
Tožeča stranka s tem, ko trdi, da dela tako določenega območja ne more uporabljati, oziroma da gre za območje, na katerem je infrastruktura lokalnega pomena, za katero se ne plačuje vodno povračilo, dejansko oporeka vsebini delnega vodnega dovoljenja. To pa vodi sodišče do zaključka, da bi morala tožeča stranka vprašanje zatrjevane nezmožnosti (oziroma omejene možnosti) uporabe urejati preko Občine ... kot nosilke vodnega dovoljenja v okviru postopka izdaje delnega vodnega dovoljenja, oziroma zaprositi za njegovo spremembo, nikakor pa se s tem ne more izogniti odmeri vodnega povračila.
Tožena stranka pa ni pojasnila, zakaj je prišlo v Sklepu o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2010 do razlik med zavezanci glede na različno velikost pristanišč in v Sklepu 2011 še dodatno do razlik glede na namembnost pristanišč.
512
Ključni pogoj za zavarovanje je pričakovana davčna obveznost in njena višina, kar pomeni, da mora biti ob izdaji sklepa zgolj verjetno izkazan tako obstoj davčne obveznosti, katere izpolnitev se zavaruje, kakor tudi višina te obveznosti.
Za zavarovanje po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti in da zato pri ugotavljanju njene višine ni treba upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov in s tem že ugotavljati njene končne višine.
367
Sodišče, glede na določbe ZDavP-2 in glede na to, da je v predmetni zadevi izvršilni naslov sklep o potrditvi prisilne poravnave, ki je postal izvršljiv dne 1. 7. 2005 in ne odmerna odločba davčne uprave, meni, da je zastaranje, tudi po določbah ZDavP-2 v povezavi z ZZPSL, pričelo teči z dnem izvršljivosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave. Ker od tega dne do dne izdaje izpodbijanega sklepa še ni poteklo 10 let, hkrati pa je tudi po 30. 6. 2005 prišlo do pretrganja teka relativnega zastaralnega roka, saj je bila za predmetne obveznosti terjana že družba A. d.o.o., od tožnika kot družbenika izbrisane družbe pa se je poplačilo obveznosti zahtevalo z obvestilom z dne 9. 3. 2010, izvršba za te obveznosti pa nato uvedla s sklepom o izvršbi z dne 10. 5. 2010 ter s sklepom 3. 1. 2013, sodišče ugotavlja, da terjatev tudi ni relativno zastarala. Navedena dejanja so namreč pretrgala tek relativnega (petletnega) zastaralnega roka.
7
Občinski svet Občine Divača je na seji 30. 9. 2020 sprejel Odlok 2020, katerega edina vsebina je sprememba drugega odstavka 11. člena Odloka 2017 tako, da se je faktor za obračun nadomestila za nezazidana stavbna zemljišča z 0,1 povišal na 0,2, kar, kot rečeno, pomeni dvakratno povišanje nadomestila za nezazidana stavbna zemljišča. Občina ne more NUSZ predpisovati poljubno, ampak mora biti vezana na merila iz 61. člena ZSZ/84, ter zaključuje, da zato glede na vse navedeno sporna določba drugega odstavka 11. člena Odloka, kot je bila sprejeta z Odlokom 2020, ne bi smela biti uporabljena pri izračunu NUSZ. 61. člen ZSZ/84 omogoča občinam, da poleg v njem navedenih kriterijev pri predpisovanju nadomestila določijo tudi druge kriterije, ki pa morajo biti v skladu z naravo nadomestila in njegovim namenom. Tako morajo biti kriteriji povezani z lastnostmi zemljišča in njegovimi prednostmi oziroma slabostmi oziroma z njegovo namembnostjo. Glede na povedano tožnica...
396
Globa je izvzeta iz obveznosti, ki se lahko odpustijo v osebnem stečaju.
351
Tožnik je za novo dejstvo, ki bi lahko vplivalo na odmero njegove dohodnine, izvedel najkasneje dne 30. 12. 2016, ko je v Češki republiki plačal davek od dohodkov, ki jih je prejel v tej državi. Takrat je namreč davek poravnal, kar pomeni, da je bil najkasneje takrat seznanjen z njegovo višino. Predlog bi zato moral vložiti v nadaljnjih šestih mesecih, to je najkasneje do dne 30. 6. 2017, česar pa ni storil, pač pa je predlog vložil šele dne 25. 10. 2017, torej prepozno. Sodišče ne sledi tožnikovi trditvi, da je rok pričel teči šele, ko je od finančnega organa Češke republike prejel potrdilo (dokaz) o plačilu davka, torej dne 25. 4. 2017, saj po določbi 89. člena ZDavP-2 podlaga za vložitev predloga za obnovo postopka ni le pridobitev novega dokaza, pač pa so to tudi nova dejstva.
777
Iz obrazložitve odločbe upravnega organa druge stopnje jasno izhaja, da tožnik s priloženimi potrdili o plačilih ni uspel izkazati, da so bile terjane terjatve poravnane, saj iz knjigovodskih kartic izhaja, da so se z navedenimi plačili pokrivale druge obveznosti, in ne terjane. Tožnik v tožbi svojo pavšalno navedbo, da je celotni dol poplačan, izkazuje le s sklicevanjem na listine, ki jih je priložil v upravnem postopku, ki pa jih je presodil že drugostopenjski upravni organ.
351
S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Davčni organ, ki vodi postopek izterjave neporavnanega dolga, torej o oprostitvi plačila oziroma o izvršilnem naslovu ne more odločati in ga tudi ne sme spreminjati. To pa vodi do ugotovitve, da je bila odločitev tožene stranke, ki je tožeči stranki izdala sklep o davčni izvršbi na podlagi sklepov, opremljenih s klavzulo izvršljivosti, utemeljena. Zgolj izdajatelj izvršilnega naslova je namreč tisti, ki lahko odloča o spremembi izvršilnega naslova, v kolikor so za to izpolnjeni pogoji.
789
V izreku sklepa o davčni izvršbi so navedeni izvršilni naslovi, datumi izvršljivosti ter neporavnani zneski davka in zamudne obresti od teh zneskov. Pomota, do katere je prišlo v prvem odstavku obrazložitve odločbe upravnega organa druge stopnje, v kateri je pomotoma naveden znesek 663,49 EUR namesto pravilno 1.949,82 EUR, pa je pisna pomota, ki na samo odločitev v stvari ne vpliva in jo lahko upravni organ na podlagi določb 223. člena ZUP kadarkoli popravi. Stroški izvršbe so posledica postopka, do katerega je prišlo zato, ker tožeča stranka svojih obveznosti ni poravnala, pri čemer je bil v predmetnem postopku sklep o izvršbi izdan na sredstva, ki jih ima tožeča stranka na svojem računu pri banki, v drugih izvršilnih postopkih pa se sklepi nanašajo na nepremičnine tožeče stranke ter na njeno premično premoženje.
371
Pri rubežu denarnih terjatev ne gre za vprašanje odgovornosti dolžnikovega dolžnika za dolžnikov dolg, pač pa za sredstvo davčne izvršbe, zaradi katerega se zgolj spremeni upravičenec, ki mu mora dolžnikov dolžnik poravnati obveznost iz zarubljene terjatve.