77
Po presoji sodišča je toženka pravilno uporabilo materialno pravo, konkretno 1. točko tar. št. 33 OT. Ta določa, da se nagrada za sestavo predloga za začetek prisilne poravnave ter za uvedbo stečaja in ugovor zoper predlog za začetek stečajnega postopka odmeri po 1. točki tar. št. 18 OT ob upoštevanju vrednosti oziroma zneska, za katerega je dolžnik prezadolžen. V skladu s sodno prakso je treba s prezadolženostjo iz prve alineje 1. točke tar. št. 33 OT razumeti prezadolženost v smislu terjatve konkretnega upnika in ne celotnega dolga.
515
Davčni organ je nepravilno pravno kvalificiral in ovrednotil kot dohodke iz delovnega razmerja, kot to določa 37. člen ZDoh-2, dohodke, ki jih je tožnik izplačeval radiološki inženirki specialistki organizirani kot s.p., ki je bila zaposlena pri tožniku, na podlagi pogodbe civilnega prava za opravljanje storitev zdravniške službe. Glede na dejanske okoliščine, ki jih je v zvezi s prejemki pri tožniku zaposlene zdravstvene delavke ugotovil davčni organ, je po presoji sodišča treba tudi te dohodke davčno obravnavati po ekonomski vsebini. Vendar bi pa po presoji sodišča opredelitev teh dohodkov kot dohodkov iz delovnega razmerja pomenila različno obravnavanje zdravnikov in zdravstvenih delavcev in ni utemeljenega razloga za to, da bi se obdavčitev „dodatnih“ dohodkov pri tožniku zaposlene zdravstvene delavke razlikovala od obdavčitve dohodkov, ki pri tožniku niso bili zaposleni. Davčni organ je dohodke radiološke inženirke specialistke, zaposlene pri tožniku,...
54
Tožnik utemeljeno izpostavlja, da toženka v dosedanjem postopku ni zadostno opredelila, kateri pravni posel naj bi bil prikrit in s tem relevanten za obdavčitev. Drugostopenjski organ je glede tega le nekonkretizirano navrgel, da naj bi šlo za izplačilo sredstev tožniku kot nekdanjemu direktorju družb B. in C. Kolikor navedeno drži, bi bilo treba to razmerje tožnika natančneje opredeliti. Kajti, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, tožnik v teh dveh družbah ni bil le poslovodja, temveč je bil tudi njun družbenik. Vse navedeno pomeni, da je bil s tema družbama lahko v razmerju na podlagi različnih pravnih podlag: morebiti delovnopravno, morebiti zgolj korporacijskopravno, morebiti le obligacijskopravno. V vsakem primeru bi bilo treba z gotovostjo opredeliti prikriti pravni posel oz. pravo ekonomsko vsebino, kdaj je do obdavčljivega dogodka prišlo, ter posledično identificirati, kdo je zavezanec za davek. Šele ko bi bil konkretno opredeljen...
661
V danem primeru je šlo za deklaratorno oz. ugotovitveno odločbo, s katero je prvostopenjski organ zgolj ugotovil, da je tožnik v obdobju od 1. 3. do 30. 4. 2013 v svojih poslovnih knjigah knjižil plačila povezani osebi A. d.o.o., ki se nanašajo na neverodostojne knjigovodske listine v smislu SRS 21, zaradi česar ni vodil poslovnih knjig v skladu s SRS 22 in 31. členom ZDavP-2.
439
Samoprijava je posebna pravna možnost, ki jo zakon nudi davčnemu zavezancu, ki davčne napovedi ni oddal pravočasno. Gre za poseben institut, ki predstavlja odstop od splošnih pravil o pravočasnosti vlog, zato v zvezi s tem institutom po presoji sodišča niso uporabljive zakonske določbe o rokih in procesnih omejitvah, ki se nanašajo na pravočasno vložene vloge. Zato ni pravilno stališče, kot ga je zavzel davčni organ, da bi bil davčni zavezanec ob vložitvi samoprijave, in torej že zaradi same uporabe tega instituta, prekludiran za uveljavljanje stroškov dela ter davčnih olajšav. Namen samoprijave, kot izhaja iz obrazložitve predloga zakona, je v tem, da se davčne zavezance spodbudi k samoiniciativni sanaciji zamude roka za oddajo davčne napovedi oziroma k odpravi kasneje ugotovljenih nepravilnosti, v sicer pravočasno vloženi davčni napovedi. Iz obrazložitve predloga zakona ne izhaja, da bi zakonodajalec imel namen davčnega zavezanca, ki vloži samoprijavo,...
381
Davčni organ ni pojasnil, za kakšno zlorabo naj bi šlo v obravnavanem primeru in v čem naj bi tožnik v obravnavanih primerih posloval drugače kot sicer. V izpodbijani odločbi ni dovolj konkretno obrazloženo, katere (dejanske) ugotovitve, ki jih davčni organ sicer obširno našteva za vsakega od tožnikovih dobaviteljev, utemeljujejo neizpolnjevanje posameznih pogojev za odbitek (tj. iz izpodbijane odločbe ne izhaja jasno za primer DDV po vsakem posameznem računu, zakaj, tj. zaradi katerega od omenjenih štirih razlogov se tožniku ne prizna pravica do odbitka, temveč so ti razlogi kar samo navrženi, brez konkretizacije, na katerih dejanskih okoliščinah so utemeljeni, in na katere račune se nanašajo), tega pa tudi drugostopenjski davčni organ ni saniral.
899
Po določbah 331. člena ZDavP-2 mora zavezanec podaritev kapitala, za katero želi uveljavljati odlog, priglasiti pri davčnemu organu, pri katerem bi moral vložiti napoved in priglasitev opraviti najpozneje do roka za vložitev napovedi iz tretjega oziroma petega odstavka 326. člena. Ni torej predpisano le, da je treba priglasitev opraviti do roka za vložitev davčne napovedi, temveč je ta rok konkretno določen. To pa za obravnavani primer pomeni, da bi moral tožnik priglasitev opraviti do 28. 2. 2014 za (preteklo) leto 2013, v katerem je bil kapital odsvojen.
358
Skladno s prvim odstavkom 49. člena ZG je odločilno lastništvo gozdov, saj pristojbino za vzdrževanje gozdnih cest plačujejo lastniki gozdov. Zemljiška knjiga je javna knjiga in se šteje, da je vse, kar je v njej vpisano, resnično in pravnoveljavno, kar je poseben vidik publicitetnega načela iz 6. člena ZZK-1. Skladno s prvim odstavkom 340. člena ZDavP-2 mora upravni organ, pristojen za geodetske zadeve, davčnemu organu med drugim posredovati podatke o osebah, ki so bile na presečni datum v zemljiški knjigi oziroma zemljiškem katastru vpisane kot lastniki, zakupniki ali imetniki pravice uporabe gozdnih zemljišč, na kar je davčni organ seveda vezan. Dokazovanje nasprotnega zato ni možno v postopku odmere obveznosti po ZG, temveč kvečjemu v zemljiškoknjižnem postopku, dotlej pa velja, kar izhaja iz podatkov zemljiške knjige. Zato tožnica s tožbenim argumentom, da Občina Ivančna Gorica ni uredila zemljiškoknjižnega stanja, s čimer torej zatrjuje, da so podatki...
144
Tožnik je imel prijavljeno stalno prebivališče na naslovu D. v stanovanju št. 1, kjer sta imela stalno prebivališče prijavljeno tudi B. B. in C. C. Tako so bili tožnik, tožnikova žena B. B. in sin C. C. na podlagi uradnih evidenc člani dveh gospodinjstev, evidentiranih na istem naslovu, ki so bili 30. 6. 2017 po predpisih o prijavi prebivališča stalno prijavljeni na istem naslovu in niso bili najeta delovna sila.
942
Vpogled v spise je opravil pooblaščenec tožnice, vpogled pa mu je davčni organ omogočil v skladu s pooblastilom, to je (samo) v delu, ki se nanaša na prijavo premoženja tožničinega moža. Ker se dokumentacija družbe C. d.o.o. in KPK ni nanašala na prijavo premoženja, pooblaščencu ni bila pokazana. Glede na takšno stanje stvari ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do vpogleda v upravne spise iz 82. člena ZUP in s tem o kršitvi pravil postopka, še posebej ne takšni, ki bi tožnici onemogočila, da se izreče o okoliščinah in dejstvih, ki so pomembne za odločitev in s tem o bistveni kršitvi pravil davčnega postopka.Dokazno breme, od kod ji denar za kupnino za nepremičnini, v skladu s prvim odstavkom 76. člena ZDavP-2 je bilo na tožnici in ni bila dolžnost davčnega organa, da to ugotavlja in dokazuje. Zato mu ni mogoče očitati, da „ni z ničemer dokazal, da bi obstajal kakršenkoli dokaz, da je tožnica prejela ta denarna sredstva od kogarkoli...