46
Kot je pojasnilo Ustavno sodišče v odločbi U-I-11/16 z dne 17. 9. 2020, NUSZ ni dopustno predpisati mimo pogojev, ki jih v skladu z ZSZ/84 določa lokalna skupnost. To po presoji sodišča dopušča razlago, da je tudi oprostitev plačila NUSZ dopustna le v primerih, določenih s temi predpisi. Občina ima v skladu z določbo 61. člena NUSZ, sicer možnost, da pri določitvi NUSZ vzpostavi merila za oprostitev plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (četrta alineja), vendar pa Občina Ankaran v svojem Odloku oprostitev plačila NUSZ na primer neuporabe stavbnega zemljišča zaradi prepovedi, ki je sprejeta mimo volje uporabnika oziroma lastnika zemljišča, ni predvidela.
321
Tožeča stranka s tem, ko trdi, da dela tako določenega območja ne more uporabljati, oziroma da gre za območje, na katerem je infrastruktura lokalnega pomena, za katero se ne plačuje vodno povračilo, dejansko oporeka vsebini delnega vodnega dovoljenja. To pa vodi sodišče do zaključka, da bi morala tožeča stranka vprašanje zatrjevane nezmožnosti (oziroma omejene možnosti) uporabe urejati preko občine. kot nosilke vodnega dovoljenja v okviru postopka izdaje delnega vodnega dovoljenja, oziroma zaprositi za njegovo spremembo, nikakor pa se s tem ne more izogniti odmeri vodnega povračila.
Tožena stranka pa ni pojasnila, zakaj je prišlo v Sklepu o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2010 do razlik med zavezanci glede na različno velikost pristanišč.
552
Zakon opredeljuje končni rok, do katerega je lahko vložena davčna napoved na podlagi samoprijave, ne postavlja pa omejitev glede dejstev, da jih zavezanec v njej navaja.
354
Plačilo nadomestila za rabo vode je predpisano za čas dejanske rabe vode po 1. 1. 2005, torej za čas po poteku roka iz 199. člena ZV-1, ki je določen za vložitev zahteve za pridobitev vodne pravice za obstoječe uporabnike vode, oziroma ob upoštevanju določbe 199e. člena ZV-1 tudi za čas po izdaji vodnega dovoljenja za rabo vode za proizvodnjo pijač, ki se odvzema iz objektov in naprav, namenjenih za oskrbo s pitno vodo, kolikor ni bilo odmerjeno plačilo za vodno pravico.
723
Od dohodka, ki ga prejema pri B., tožnica na Švedskem davka ni plačala, pač pa ji je bil le obračunan, nato odtegnjen, vendar pa prav zaradi upoštevanja Sporazuma med SFRJ in Kraljevino Švedsko o izogibanju dvojnemu obdavčevanju dohodka in premoženja tudi vrnjen, kar pomeni, da je tožnica zavezana poravnati davek od tega dohodka v državi, kjer je rezidentka, torej v Republiki Sloveniji.
523
Za odločitev v zadevi je torej ključna ugotovitev ali je izvršilni naslov obstajal v trenutku izdaje izpodbijanega sklepa. Kolikor je po tem, ko je že izdan sklep o davčni izvršbi, izvršilni naslov pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen ali razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti, to nima za posledico odprave sklepa o davčni izvršbi, pač pa davčni organ po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika s sklepom v celoti ali delno ustavi davčno izvršbo.
514
Niti sistematična niti jezikovna, pa tudi ne zgodovinska in ne teleološka razlaga 63. člena ZDavP-2 ne vodijo do sklepa, da se davčna napoved, vložena na podlagi samoprijave, vsebinsko razlikuje od pravočasno vložene davčne napovedi. Zakon določa le končni rok, do katerega je davčna napoved na podlagi samoprijave lahko vložena, ne predstavlja pa omejitev glede dejstev, ki jih zavezanec lahko v njej navaja. Samoprijava je namreč posebna pravna možnost, ki jo zakon nudi tistim davčnim zavezancem, ki davčne napovedi ne oddajo pravočasno ter predstavlja odstop od splošnih pravil o pravočasnosti vlog. Prav zato v zvezi s tem institutom niso uporabljive zakonske določbe o rokih in procesnih omejitvah v davčnih postopkih. Sistematična razlaga zakona torej ne nudi opore za stališče, da bi bil že zaradi uporabe instituta samoprijave zavezanec prekludiran za uveljavljanje stroškov dela in davčnih olajšav.
455
Vsebinska pravilnost izvršilnega naslova ni predmet presoje v postopku davčne izvršbe.
140
Ugotovitve inšpekcijskega postopka so bile zgolj podlaga za uvedbo novega ločenega postopka, v katerem odmera obveznosti plačniku davka ne pomeni odločitve, na katero bi bil drugi davčni organ v nadaljnjem postopku zoper davčnega zavezanca vezan (enako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 298/2015 z dne 18. 10. 2018).
872
Tožnik je obračun DDV za obdobje od 1. 10. do 31. 12. 2014, v katerem je izkazal obveznost v višini 1.171,00 EUR, predložil 10. 2. 2015. Moral pa bi ga, v skladu z določbami 88. člena ZDDV-1, najkasneje do 30. 1. 2015 in te ugotovitve ne prereka. Šlo je torej za naknadno predloženi obračun, ki ni bil predložen v predpisanem roku. Tožnik bi zato moral že hkrati s predložitvijo tega obračuna plačati v njem izkazano obveznost s predpisanimi obrestmi. Po jasni določbi četrtega odstavka 88c. člena ZDDV-1, tožnik tega obračuna sam tudi ni smel popraviti oziroma nadomestiti z novim. Zato se v tem sporu ne more z uspehom sklicevati na dejstvo, da je 11. 2. 2015, čeprav mu zakon tega ni dopuščal, vložil popravek obračuna DDV. Le-ta je v okoliščinah konkretnega primera lahko dobil pravni učinek kvečjemu šele, ko (mu) ga je davčni organ (ne glede na postopkovne določbe zakona) priznal ob kontroli. To pa je bilo, kot je razvidno iz upravnih spisov zadeve, dne 5. 3....