Admin MPS / ponedeljek, 15. april 2019 / Categories: Sodna praksa - DAVKI- Slovenija UPRS Sodba III U 164/2017-9 Niti sistematična niti jezikovna, pa tudi ne zgodovinska in ne teleološka razlaga 63. člena ZDavP-2 ne vodijo do sklepa, da se davčna napoved, vložena na podlagi samoprijave, vsebinsko razlikuje od pravočasno vložene davčne napovedi. Zakon določa le končni rok, do katerega je davčna napoved na podlagi samoprijave lahko vložena, ne predstavlja pa omejitev glede dejstev, ki jih zavezanec lahko v njej navaja. Samoprijava je namreč posebna pravna možnost, ki jo zakon nudi tistim davčnim zavezancem, ki davčne napovedi ne oddajo pravočasno ter predstavlja odstop od splošnih pravil o pravočasnosti vlog. Prav zato v zvezi s tem institutom niso uporabljive zakonske določbe o rokih in procesnih omejitvah v davčnih postopkih. Sistematična razlaga zakona torej ne nudi opore za stališče, da bi bil že zaradi uporabe instituta samoprijave zavezanec prekludiran za uveljavljanje stroškov dela in davčnih olajšav. UPRS Sodba III U 163/2017-9 UPRS Sodba III U 169/2016-7 Print 494 Comments are only visible to subscribers.