90
Sodišče sodi, da je razlaga, ki je v skladu s pravom EU, tista, po kateri so DROE po zakonu dolžne zagotavljati v svojem imenu in za svoj račun ravnanje z vsemi odpadki iz tistih izdelkov PRO, glede katerih je za vse njihove proizvajalce določena obveznost, da morajo svojo odgovornost PRO prenesti na DROE. Če temu ni tako, pa so ex lege dolžne zagotavljati ravnanje s tisto odpadno embalažo, glede katere so proizvajalci odgovornost PRO s pogodbami prenesli nanje.
131
S 1. 1. 2017 je začela veljati novela ZDoh-2R, s katero je bil 7. členu ZDoh-2 dodan nov drugi odstavek, ki se nanaša na vprašanje dvojnih rezidentov. V drugem odstavku 7. člena zakon določa, da se zavezanec ne glede na 6. člen ZDoh-2 šteje za nerezidenta v času, v katerem bi se štel za rezidenta po tem zakonu, če se v tem času po mednarodni pogodbi, ki jo je sklenila Slovenija, šteje samo za rezidenta druge države pogodbenice. Glede na spremenjen zakon in podane ugovore je torej treba ugotavljati tudi morebitno izpolnjevanje pogojev iz drugega odstavka 7. člena ZDoh-2. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno.
890
Odlog izvršbe oziroma zadržanje začete izvršbe, o kateri odloča davčni organ uradoma, je po naravi stvari mogoč le ob vloženi pritožbi zoper odmerno odločbo oziroma ob vloženi pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi, ne pa tudi v primeru pritožbe zoper upravni akt, s katerim se tožniku davek ne nalaga, oziroma s katerim se davčna obveznost prisilno ne izterjuje, kot je to v obravnavanem primeru.
1065
Iz ugotovitev v postopku izhaja, da je tožnik opravil popravek obračunanega in neplačanega DDV od terjatev, ki so nastale pred začetkom stečajnega postopka, uvedenega pri tožniku. Zato po presoji sodišča na drugačno odločitev v zadevi ne vpliva dejstvo, da je tožnik navedene terjatve uveljavljal v obračunu DDV-O za obdobje oktober do december 2013 potem, ko je bil pri tožniku že uveden stečaj. Tožnik je bil namreč dolžan za obdobja, na katerega se nanašajo terjatve, plačati DDV v skladu z ZDavP-2 in v časovnih obdobjih, ki jih določa ZDavP-2. Z iztekom navedenih obdobij pa so zaradi neplačila tožnikovega dolžnika pri tožniku nastale tudi terjatve do države, ne glede na to, da jih je tožnik uveljavljal šele potem, ko je bil pri njemu že začet stečaj.
455
V konkretnem primeru se stroški postopka pobiranja davkov, ki jih odmeri oziroma izreka davčni organ, štejejo za davek, v smislu 3. člena ZDavP-2, zato se zanje za zastaranje uporabljajo določbe 125. člena in 126. člena ZDavP-2 in ne določbe OZ, kot to napačno meni tožnik. Da gre za terjatev, ki je z vidika zastaranja neodvisna od same nedavčne terjatve, ki jo organ prve stopnje prejme v izvršitev (v konkretnem primeru sodne takse), izhaja iz dejstva, da terjatev iz naslova stroškov izdaje sklepa o davčni izvršbi nastane šele ob sami izdaji sklepa, pri čemer izvršljiv sklep o davčni izvršbi, s katerim so stroški naloženi v plačilo, postane tudi samostojen izvršilni naslov za njihovo izterjavo, v kolikor le-ti niso poravnani
138
Po prvem odstavku 140. člena ZDavP-2 zavezanec za podaljšanje roka za pripombe na zapisnik lahko zaprosi do izteka roka za pripombe, kar je tožnik nesporno storil. Sklep o podaljšanju roka je bil tožniku vročen preko portala eDavki. Pri takšni vročitvi velja pravilo iz 85.a člena ZDavP-2, ki določa, da mora zavezanec dokument prevzeti v roku 15 dni od dneva, ko mu je bilo poslano obvestilo o tem, da je dokument odložen na portal eDavki. Ni sporno, da je tožnik sklep o podaljšanju prevzel znotraj 15-dnevnega roka, pri čemer je bil na to, da ga mora prevzeti v tem roku, v nasprotnem bo veljala fikcije vročitve, izrecno opozorjen tudi na obvestilu. Ravnanje, ki ga je skladno s pravili vročanja preko portala eDavki in samim opozorilom davčnega organa na obvestilu, se ne more šteti za zlorabo procesnih pravic in zavlačevanje postopka.
56
Davčni organ ni opravil pravne kvalifikacije obravnavanih tožničinih dvigov gotovine iz bančnega računa babice A. A. ter ni izvedel presoje ali gre za prejemke, ki jih je tožnica dejansko dosegla s svojo aktivnostjo in je bila tožničina aktivnost opravljena z namenom povečanja tožničinega premoženja s pridobitvijo predmetnega prejemka. V konkretnem primeru davčni organ tudi ni ugotavljal, ali sporni prejemki ne sodijo v nobeno izmed zakonsko opredeljenih vrst dohodka, tj. da se ne šteje za dohodek iz zaposlitve, za dohodek iz dejavnosti, za dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, za dohodek iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjske pravice ter ne za dohodek iz kapitala in ne za dohodek, ki se ne šteje za dohodek po ZDoh-2 oz., da ni dohodek, oproščen plačila dohodnine po ZDoh-2.
915
Ni potrebno, da bi bila tožniku predhodno ugotovljena kazenska odgovornost, da bi se mu lahko očitala nedobrovernost pri uveljavljanju odbitka vstopnega DDV.
407
Ni potrebno, da bi bila tožniku predhodno ugotovljena kazenska odgovornost, da bi se mu lahko očitala nedobrovernost pri uveljavljanju odbitka vstopnega DDV.
553
O tožnikovi zahtevi je že bilo odločeno, ugotovljeno je bilo preplačilo v znesku 2.263,31 EUR, tožnik je bil seznanjen na kakšen način se bo preplačilo porabilo. Kljub temu je dne 2. 11. 2016 ponovno vložil zahtevo za vračilo preplačanih sredstev. Ker gre za ponovno vložitev zahteve, o kateri je že bilo odločeno, se sodišče strinja, da bi bilo potrebno tožnikovo zahtevo zavreči na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. O isti zahtevi se je namreč že vodil upravni postopek in o njej je že bilo pravnomočno odločeno.