539
Tek zastaralnega roka ne prekine zgolj začetek davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma katero drugo specifično dejanje davčnega organa, temveč prav vsako ravnanje davčnega organa, ki je izvršeno z namenom končne odmere davka. Posledično bi lahko davčni zavezanec uspešno zatrjeval, da določeno ravnanje davčnega organa ni prekinilo teka zastaralnega roka za določeno vrsto davka le v primeru, če bi mu uspelo izkazati, da to ravnanje ni bilo vsebinsko povezano z na koncu naloženo mu davčno obveznostjo.
Odhodek, za katerega se lahko šteje, da je nastal za potrebe pridobivanja obdavčljivih prihodkov (in je posledično davčno priznan po prvem odstavku 29. člena ZDDPO-2), mora predstavljati za pravno osebo določen doprinos k njenemu poslovanju. Ustvarja dodano vrednost za ohranjanje ali povečevanje položaja pravne osebe na trgu. Posledično ima za pravno osebo izmerljivo korist.
411
Obresti pri vračilu preveč plačane carinske dajatve po vsebini niso zamudne obresti.
Uporaba določb ZDavP-2 tudi za obresti glede vračila carinskih dajatev je določena s 3. členom ZDavP-2.
Ker prvi odstavek 99. člena ZDavP-2, ki ureja pravico do obresti v primerih, kot je obravnavani, glede višine obrestne mere napotuje le na 96. člen, drugi odstavek 241. člena CZS pa uporabe tega člena ne omogoča, gre za pravno praznino, ki jo je mogoče zapolniti s pomočjo zakonske oziroma pravne analogije. S sklepanjem po podobnosti pravnih položajev je torej mogoče tudi za primere iz prvega odstavka 99. člena ZDavP-2 na podlagi drugih določb ZDavP-2, ki urejajo podobne pravne položaje določiti obrestno mero v okvirih drugega odstavka 241. člena CZS. Pravni položaj zavezanca, ki je upravičen do vračila preveč odmerjene in plačane carinske dajatve, pa je glede višine obrestne mere do katere je upravičen za obdobje od plačila te dajatve do njenega...
352
Pastorek iz 9. člena Zakon o davku na dediščine in darila (ZDDD) je potomec zapustnikovega zakonca, ne glede na to, ali je zakonec (pastorkov starš) umrl pred zapustnikom.
40
Stroški, ki jih davčni zavezanci v svojih računovodskih izkazih oblikujejo za rezervacije, se lahko davčno upoštevajo kot njihov odhodek le, če so kot rezervacije oblikovani v zvezi z že obstoječimi obveznostmi davčnega zavezanca, torej obveznostmi glede katerih v trenutku izdelave knjigovodskih oziroma računovodskih izkazov ni (več) dvoma, da obstojijo (MRS 37) - negotova sta le še čas zapadlosti obveznosti oziroma njen točen znesek. Tudi slednji je za davčnega zavezanca vsaj že ocenljiv. Stroški, ki jih (sicer lahko tudi povsem in posebej skrbni) davčni zavezanec oblikuje za rezervacije glede obveznosti, ki mu do konca leta še niso nastale, niso davčno priznani kot njegov odhodek.
Ocena verjetnosti nastanka obveznosti je lahko na mestu šele, ko so zoper davčnega zavezanca že podani tožbeni zahtevki, ne pa že v fazi, ko se vložitev zahtevkov šele predvideva. Pri tej oceni - oceni verjetnosti uspeha že podanih tožbenih zahtevkov (za kar pa v...
340
Iz pojma "posebej urejeno podstrešje" pri izračunu vrednosti stavbe so izključena tista podstrešja, urejena za namene kmetijske in drugih dejavnosti, ki nimajo (vsaj) posebnega stropa kot določenega gradbenega elementa, ki je torej minimalni in nujni del take posebne urejenosti. Če tako posebej urejenega podstrešja ni, pa je vrednost objekta v celoti - torej skupaj s podstrešnim prostorom - izračunana prek določitve volumna objekta brez podstrešnega prostora.
399
Pridobitev pravice do zmanjšanja davčne osnove izhodnega DDV iz 39. člena ZDDV-1 še ne pomeni, da davčni zavezanci z njo avtomatično pridobijo tudi pravico do izplačila presežka davka, ki se lahko pojavi zaradi zmanjšanja davčne osnove.
Pogoje za izplačilo presežka DDV ne ureja 39. člen ZDDV-1, temveč 73. člen ZDDV-1 in 97. člen ZDavP-2, iz katerih izhaja, da se presežek izhodnega DDV, ki nastane zaradi zmanjšanja davčne osnove, lahko davčnemu zavezancu izplača le, če je davčni zavezanec izhodni DDV, ki ga je zmanjšal, predhodno plačal ter pod nadaljnjim pogojem, da davčni zavezanec nima zapadlega drugega davčnega dolga.
746
Revidentkin očitek o statistični nezanesljivosti izračuna verjetne davčne osnove, ker je bil odstotek izbrisanega prometa, določen na podlagi premajhnega statističnega vzorca, je presplošen. Revidentka namreč ni izkazala, da bi bila velikost statističnega vzorca v obravnavanem primeru z vidika strokovnih pravil s področja statistike nesprejemljiva, hkrati pa zgolj iz dejstva, da je statistični vzorec zajemal pet od skupno preko 82.000 izdanih računov, ni mogoče zaključiti, da je bil postopek izračuna verjetne davčne osnove očitno napačen. Šele v teh primerih bi morebitna napaka v postopku izdaje upravnega akta lahko prerasla v postopkovno napako, ki bi lahko bila predmet preizkusa v reviziji (če bi npr. sodišče prve stopnje, kljub dokazani napačnosti izračuna ali pa ob očitni napačnosti izračuna, zavrnilo tožbeni ugovor zoper izračun).
499
V sodni praksi je že ustaljeno stališče, da je v postopkih po 68. členu ZDavP-2 zatrjevanje začetnega stanja in virov premoženja na strani davčnega zavezanca, kar določa porazdelitev dokaznega bremena skladno s pravili dokaznega prava.Tako je navedena dejstva dolžan dokazati tisti, ki jih zatrjuje (torej davčni zavezanec, saj so mu v korist) in je tudi mogoče razumno pričakovati, da za svoje trditve tudi razpolaga s potrebnimi dokazi. Takega dokaznega bremena in abstracto (torej samega po sebi) ni mogoče oceniti kot nemogočega
Na revidentu je bilo breme, da glede izkazovanja okoliščin gotovinskih dvigov in pologov na bančni račun dokaže nižjo davčno osnovo. Gotovinsko poslovanje v visokih zneskih je zaradi težje sledljivosti denarnega toka v primerjavi s poslovanjem preko transakcijskih računov na banki, po svoji naravi sicer težje dokazljivo, vendar je prav ta način poslovanja posledica odločitve samega zavezanca. Zavezanec je v teh primerih tudi...
805
Prekluzivni rok za uveljavljanje pravice do odbitka DDV ni v nasprotju s pravom Evropske unije. Razlogi, s katerimi revident pojasnjuje, zakaj je odbitek vstopnega DDV za leti 2009 in 2010 uveljavljal šele decembra 2012, torej več kot tri leta oziroma več kot dve leti po pridobitvi pravice do odbitka DDV, pa ne utemeljujejo neprimernosti dolžine predpisanega roka.
499
Institut, kot ga določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, je bil v slovenski pravni red vključen s četrtim odstavkom 113. člena ZDavP-1 (odmera davka v posebnih primerih), ki je veljal od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2006. Splošna opredelitev iz prej navedenega 39. člena ZDavP, 113. člena ZDavP-1 in druge alineje prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 glede tega, kdaj mora davčni organ davčno osnovo oceniti, je bila s predmetnima določbama konkretizirana. Institut obdavčitve nepojasnjenega vira ni uzakonjen na novo, ampak gre le za posamezni poseben način izvedbe cenitve kot postopka za ugotavljanje verjetne davčne osnove.
Poseg v varstvo osebnih podatkov na podlagi 39. člena ZDavP-2 v tem primeru ni nesorazmeren. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, se je o tem tudi že izreklo Ustavno sodišče (odločba št. U-I-18/98 z dne 19. 4. 2001). Po presoji Vrhovnega sodišča pa iz revizije ni videti novih ustavnopravnih argumentov, zaradi katerih bi določba 39....