1007
Po presoji Vrhovnega sodišča se tako v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 74. člena ZDavP-2, glede na vsebino poslov in ugotovljena dejstva (da gre za poslovno povezani osebi, da je družba A. insolventna in da ni poravnavala svojih obveznosti, da je na revidentko preneseno opravljanje dejavnosti, da se plačila med njima niso izvedla preko bančnih računov, delavci so delo opravljali in plače so jim bile izplačane, dajatve pa niso bile odtegnjene) revidentko pravilno obravnava kot plačnico davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve.
359
Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da sporni račun ne vsebuje nekaterih obveznih podatkov iz 82. člena ZDDV-1 in je nepopoln, saj ne vsebuje obsega in vrste opravljenih storitev in tudi ne datuma, ko je bila predmetna storitev izvedena oziroma končana in iz njega ni mogoče jasno in brez dvoma prepoznati narave in obsega poslovnega dogodka, ter da zato na njegovi podlagi DDV ni mogoče odvajati.
Revidentka ni upravičena odbijati DDV po računih, ki so jih ji izdali missing traderji, ker ni storila vsega, kar bi morala, da bi bilo mogoče šteti, da ni vedela oziroma ni mogla vedeti, da sodeluje v davčni goljufiji oziroma v izigravanju sistema DDV s strani njenih dobaviteljev. To pa izhaja iz naslednjih objektivnih okoliščin: navedenih v 14., 15. in 16. točki obrazložitve te sodbe.
398
Prodaja plovil brez promocije ne bi bila mogoča ali pa bi bila bistveno otežena, zato imajo promocijski stroški neposredno in takojšnjo povezavo s celotno gospodarsko dejavnostjo davčnega zavezanca. Dejavnosti promocije, če iz okoliščin konkretnega primera izhaja, da je ta dejansko namenjena omogočanju oziroma pospeševanju nadaljnje prodaje, tako ni mogoče šteti kot samostojno dejavnost v smislu 66. člena ZDDV-1, ampak kot dejavnost, ki jo zavezanec (prodajalec) izvaja kot del svoje gospodarske dejavnosti nadaljnje prodaje plovil.Za obstoj zlorabe na davčnem področju po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 morata biti podana tako objektivni kot subjektivni element. Za obstoj objektivnega elementa mora iz vseh objektivnih okoliščin izhajati, da čeprav so bili spoštovani vsi formalni pogoji, določeni v posameznem predpisu, ki ga pri sklepanju pravnih poslov uporabi davčni zavezanec, cilj, ki mu ta predpis sledi, ni bil dosežen. Za obstoj subjektivnega...
517
Davčni zavezanec ima v primeru, da dokaže, da bo nepremičnino uporabljal izključno za namene obdavčenih transakcij, pravico do odbitka DDV tudi že v fazi pripravljalnih dejavnosti, pa čeprav te dejavnosti še ne bo takoj opravljal. Takšen namen mora biti potrjen z objektivnimi elementi oziroma okoliščinami. Vendar je davčni zavezanec tisti, ki mora upravne organe oziroma sodišče prepričati ne samo s svojimi navedbami, ampak tudi s predlaganjem dokazov, ki po njegovih zatrjevanjih izkazujejo objektivne okoliščine (indice, elemente) predmetnega namena.
406
Davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve po 173. členu ZDavP-2 je dopustna le, če že obstaja (pravnomočen) izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo.
S tem, ko je davčni organ v okviru odločanja o revidentkinem ugovoru o nezapadlosti terjatve sam odločal o zapadlosti in s tem tudi o obstoju terjatve davčnega dolžnika do revidentke kot o predhodnem vprašanju, je bila revidentki kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.
511
Davčni zavezanec, ki je pridobil večje premoženje, ki ne izvira iz dohodkov, ki jih je prijavil davčnim organom, se je torej moral in mogel zavedati, da bo takšna pridobitev lahko imela učinke tudi na davčnem področju in da bosta izvor in čas pridobitve dohodkov oziroma premoženja lahko v prihodnosti predmet dokazovanja. Določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2 ne zahteva, da se obdavči celotno premoženje, ki ga je davčni zavezanec kadarkoli pridobil oziroma posedoval. Ugotovljena vrednost premoženja je omejena z davčnim obdobjem, v katerem se povečanje premoženja lahko ugotavlja. Določba 69. člena ZDavP-2 daje davčnemu organu pooblastilo, da sme fizično osebo pozvati, naj opravi popis premoženja, s katerim razpolaga. Zakonska določba davčnemu organu ne nalaga, da mora pozvati fizično osebo na prijavo premoženja.
936
Po določbi 147. člena Ustave država z zakonom predpisuje davke, kar pomeni, da mora zakon določiti elemente obdavčitve, kot so predmet, osnovo, olajšave in stopnjo obdavčitve ter zavezanca.Cenitev davčne osnove pomeni ugotavljanje dejstev. Katera dejstva in na kakšen način jih bo organ ugotavljal, to je, katero metodo bo izbral, da bo dosegel želeni cilj (določil osnovo za odmero davka, ki se bo najbolj verjetno približala dejanskim razmeram davčnega zavezanca oziroma resnično vrednost), pa je odvisno od okoliščin posameznega primera, tj. predvsem od narave razpoložljivih podatkov. Izbira metode je torej prepuščena davčnemu organu.Izhodišče za začetek postopka nadzora in kasnejšo odmero davka od dohodkov fizičnih oseb je prijava premoženja iz 69. člena ZDavP-2.Dolžnost sodišča prve stopnje do opredelitve glede strankinih navedb je omejena, saj pomeni odgovor na strankino aktivnost, torej kot odsev strankinih pravnih...
526
Posel ne more biti hkrati navidezen in del davčne zlorabe predpisov, saj si učinka navedenega medsebojno nasprotujeta, kar je Vrhovno sodišče že potrdilo v svoji dosedanji sodni praksi. Bistvena je namreč razlika med navideznim pravnim poslom in poslom, ki je sklenjen brez utemeljenega poslovnega namena, zgolj z namenom pridobitve davčne ugodnosti (zloraba). Pri slednjem pogodbeni stranki posel, ki je bil sklenjen, resnično želita in ga tudi izvedeta. Skozi izbrano obliko pravnega posla pogodbeni stranki zasledujeta cilj, ki zanj običajno ni predviden in se odraža zgolj v dosegu davčne koristi. Njegova učinkovitost se predpostavlja, saj brez nje uresničitev namena (davčna korist) ne bi bila dosegljiva.
Zloraba predpisov v smislu navedene zakonske določbe nastopi tedaj, kadar davčni zavezanci sklepajo posle oziroma več medsebojno povezanih poslov, ki ne sledijo nobenemu samostojnemu gospodarskemu cilju, razen pridobitvi davčne ugodnosti, ki je brez tako...
1095
Pridobitev pravice do zmanjšanja davčne osnove izhodnega DDV iz 39. člena ZDDV-1 še ne pomeni, da davčni zavezanci z njo avtomatično pridobijo tudi pravico do izplačila presežka davka, ki se lahko pojavi zaradi zmanjšanja davčne osnove. Pogoje za izplačilo presežka DDV ne ureja 39. člen ZDDV-1, temveč jih določajo druge določbe (73. člen ZDDV-1 in 97. člen ZDavP-2), iz katerih pa izhaja, da se presežek izhodnega DDV, ki nastane zaradi zmanjšanja davčne osnove, lahko davčnemu zavezancu izplača le, če je davčni zavezanec izhodni DDV, ki ga je zmanjšal, predhodno plačal, ter pod nadaljnjim pogojem, da davčni zavezanec nima zapadlega drugega davčnega dolga.
374
Za uveljavitev oziroma priznanje pravice do odbitka DDV morajo biti kumulativno izpolnjeni štirje pogoji. Tako iz ZDDV-1 izhaja: da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij (prvi pogoj, prvi odstavek 63. člena ZDDV-1); da se DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal v Sloveniji, nanaša na blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo dobavil drug davčni zavezanec (drugi pogoj, točka a iste določbe); da mora imeti zavezanec za uveljavljanje pravice do odbitka račun (tretji pogoj), ki je izdan v skladu z 80.a do 84.a členom ZDDV-1 (točka a prvega odstavka 67. člena ZDDV-1), pri čemer je ustrezen račun tisti, ki vsebuje podatke iz prvega odstavka 82. člena ZDDV-1, med drugim količino in vrsto dobavljenega blaga oziroma obseg in vrsto opravljenih...